Ustanovitelj taizéjske skupnosti, brat Roger, se je rodil v Švici leta 1914. Njegov oče, Charles Schutz, je bil protestantski pastor. Tudi Roger naj bi šel po njegovih stopinjah, zato je pristal pri študiju teologije. Toda že med študijem je dvomil o pravilnosti svoje odločitve, saj ga študij teologije sam na sebi ni toliko zanimal. Bolj ga je razjedalo vprašanje, kako v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom, saj je ravno v tem času preživljal obdobje, ko ni mogel moliti. Ob nekem dogodku so ga nagovorile besede iz psalma: "Tvoje obličje, Gospod, iščem" in Roger je počasi spoznaval, da lahko začenja živeti tisto malo evangelija, kolikor ga razume.

Zelo ga je pritegnilo tudi občestveno življenje. Začel je razmišljati o ustanovitvi meniške skupnosti, kar je bilo za protestantsko okolje tedaj precej nenavadno. Drugi zgled, ki je v mladosti močno vplival na Rogerjevo življenjsko odločitev, je bilo življenje njegove babice. Med prvo svetovno vojno je Rogerjeva babica kot vdova živela na severu Francije, povsem blizu frontne črte. Ves čas vojne je skrbela za begunce, ki so morali oditi s svojih domov. Najbolj pa jo je bolelo, ker so se med sabo pobijali kristjani, ki bi morali biti najbolj poklicani k spravi. Da bi v svojem življenju uresničila spravo, je tako začela zahajati tudi v katoliško cerkev. Ti dve naravnanosti njegove babice - darovati se najbolj potrebnim in v prizadevanju za mir uresničevati spravo med kristjani - sta zaznamovali celotno Rogerjevo življenje.

V letu 1940 je imel petindvajset let in človeštvo je trgala narazen nova vojna. Že nekaj let je v sebi nosil misel o skupnosti, v kateri bi bila sprava mogoča vedno znova in znova, vsak dan. Zapustil je Švico, deželo svojega rojstva, in se ustalil v Franciji, od koder je prišla njegova mati, da bi bil tam, kjer je razsajala vojna. Kot je pozneje zapisal: »Bolj ko si vernik želi živeti absolutni klic Boga, toliko bolj pomembno je, da to počne v srcu človeške stiske.«

Ko je iskal hišo, je prispel v Cluny in našel eno na prodaj v bližnji vasici Taizé. Sprejela ga je starejša žena, in ko ji je povedal o svojem na črtu, je dejala: »Ostanite tu, tako smo osamljeni«. Zanj je bilo to kakor glas Boga, ki mu govori skozi besede uboge žene. Takšnih besed na drugih krajih, ki jih je obiskal, ni nikoli slišal.

Taizé je bil nekaj kilometrov oddaljen od mejne črte, ki je takrat Francijo delila na dva dela. V hiši, ki jo je kupil, je skrival politične begunce, posebno Žide. V Taizéju je ostal od leta 1940 do leta 1942. Molil je sam, trikrat dnevno v majhnem oratoriju, ravno tako kot pozneje skupnost, o katere ustanovitvi je premišljeval.

11. in 12. novembra 1942 je celotno Francijo okupirala sovražna vojska in nacistična policija je dvakrat preiskala hišo, da bi našla ljudi, ki jih je skrival brat Roger. Takrat je bil ravno v Švici in pomagal nekomu, ki ni imel potrebnih dokumentov za prehod meje na prostost. Tako je bil prisiljen ostati v Švici od konca leta 1942 do konca leta 1944.

Skupnost - prispodoba edinosti

Romanje zaupanja na zemlji

Papež Janez Pavel II., ki je obiskal Taizé leta 1986, je v svojem nagovoru morda najlepše izrazil občutke romarja, ki se za nekaj časa ustavi v taizéjski skupnosti:

"V Taizé se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, odžeja in odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom v svojih župnijah, šolah, univerzah in na vseh svojih delovnih mestih."