Vabimo vas, da po vrnitvi iz Taizéja zapišete svoje vtise, spoznanja, doživetja in jih delite z nami. Veseli bomo tudi vsake dobre fotografije.

*** 2010 ***

PTT 2010, 1. skupina - 10. 7. do 19. 7. 2010

Teden, preživet v Taizéju, se mi je zdel čudovit. Vsak dan je bil prežet s trikrat dnevno molitvijo, delom, delavnicami, z biblično skupino, petjem, druženjem, večerno zabavo in še z mnogimi drugimi čudovitimi stvarmi. Vsak je lahko našel nekaj zase, v vsaki malenkosti pa si lahko spoznal taizéjskega duha, ki je potoval od srca do srca mladih ljudi in vsakega navduševal s svojo preprostostjo. Vsak je lahko začutil, da je sprejet in da smo v globini srca vsi povezani med sabo, čeprav smo si lahko še tako različni. Doživeti Taizé in bivati v tej vasici, je bila zame ena lepa izkušnja, saj sem se tega romanja udeležila prvič. Najprej sploh nisem imela nobene predstave o tem, kako je to sploh veliko, kaj tam počnejo in podobno. Ko pa sem prišla tja, me je očarala lepota kraja, molitev, spevi in pripravljenost sprejemanja vsakega človeka. Z veseljem se bom tega romanja udeležila tudi naslednje leto. (Katarina)

Drugič v Taizéju. Tisti, ki so šli prvič z nami, so s pričakovanjem gledali tudi mene in me spraševali, kako in kaj bo. Vendar jim tudi jaz nisem znala odgovoriti na vsa vprašanja. S pogledi in prošnjami so me prijatelji hoteli prepričati, da naj se jim pridružim v njihovi skupini za svetopisemski uvod, ampak sem se na srečo odločila za skupino kamor spadam. Brat nas je po prvem uvodu razdelil v skupinice po starosti in narodnostno čim bolj mešano, kar je pomenilo, da sem sama od Slovencev pristala v pogovorni skupini. Kar malo sem se ustrašila, a sem po prvem srečanju vedela, da je to to. V popoldanskem prostem času smo se skupaj odpravili do nasada sončnic, vendar zaradi nepoznavanja okolice cilja nismo našli. Vseeno smo se imeli zelo lepo. Družili smo se tudi po času, namenjenem pogovornim skupinam – skoraj kadar koli smo našli skupni čas. Prvič sem doživela tako pogovorno skupinico in bila sem zelo pozitivno presenečena.
V tem tednu nam je malo zagodlo tudi vreme in nas je kar nekaj dni spremljal dež, zato je bila trava okrog šotorov premokra za sedenje in poležavanje. Tako smo naše prijateljske pogovore navezovali med sprehodi v raziskovanju bližnje okolice. To pa je bilo nekaj novega zame. Videla sem cerkvico v Taizéju in lahko sem občudovala prečudovito naravo, ki obdaja Taizé. Narava, mir in prijetni pogovori so mi skupaj z molitvami in pogovornimi skupinicami pričarali nepozaben teden. V Taizé se bom poskušala še čim večkrat vrniti. (Marta)

V tem tednu je bilo v Taizéju 24 Slovencev. Še dva tedna prej nismo bili prepričani ali bomo sploh šli, a smo se v končni fazi odločili, da absolutno gremo! Če ne drugega, smo se zaradi majhnega števila med seboj zelo dobro spoznali, pa tudi za spanje je bilo na avtobusu ogroooomno prostora. Torej vsi, ki ste oklevali in se na koncu odločili, da ne greste – lahko vam je zelo žal!
Ta teden je bil namreč od vseh poletnih tednov najbolj poseben - pri sobotni večerni molitvi smo praznovali 70. obletnico ustanovitve Skupnosti in se spominjali smrti brata Rogerja. Obletnica obojega je namreč le nekaj dni narazen in oba datuma sta padla ravno v 'naš' teden. Večerna molitev se je začela kar na travniku, na obrobju vasi, od kjer se je res videla preprostost te vasi in spokojnost, v katero je postavljena. Počasi zahajajoče sonce in občasne 'pripombe' krav na bližnjem pašniku so še dodali k vzdušju. Med molitvijo na prostem bratje so v skupnost sprejeli tudi novega brata, Mathea. Po sedmih minutah tišine je množica v procesiji odšla skozi vas, mimo stare vaške cerkve, kjer je pokopan brat Roger, nazaj v cerkev Sprave, kjer smo nadaljevali molitev, kot je ob sobotah običajno – s svečkami.
Teden pa so zaznamovale tudi druge stvari. Lahko bi omenila mraz ponoči, pa ga ne bom, ker nočem izpostavljati negativnih stvari :). Omenila pa bom Matica z našega avtobusa, ki je ob večerih v Oyaku s kitaro dokazoval, da smo Slovenci, čeprav nas je malo, lahko še kako opazni. Najboljše toaste v tednu pa je pripravljal Jaka. Da nismo bili lačni, je v kuhinji skrbela Eva, ki je v Taizéju letos bivala kar štiri tedne … skratka, brez Slovencev bi bil ta teden v Taizéju opazno osiromašen.
Pa tudi mi bi bili osiromašeni, če bi izpustili ta teden pesmi, smeha, molitve, miru, povezanosti, spoznavanja, deljenja (materialnih in duhovnih dobrin) in radosti, ki jo doživiš samo v Taizéju. (Lucija)

*** 2009 ***

PTT 2009, 3. skupina - 25. 7. do 3. 8. 2009
PTT 2009, 2. skupina - 19. 7. do 26. 7. 2009

Moj prvi obisk Taizéja. V Taizé sta me stric in teta vztrajno kar nekaj let vabila. Vendar sem se prvič srečala s Taizéjem šele letos poleti. Že na evropskem srečanju za novo leto sem se odločila, da letos poleti pa res romam v Taizé, da vidim, če je res tako ql, kot so mi vsi govorili. Ja, je ql. :) Veselo in navdušeno žlobudranje se je na avtobusu slišalo skozi celo noč, nekateri zagrizeni tarokerji pa si niso mogli kaj, da ne bi igrali taroka skoraj vso pot v Taizé. :) Zgodaj zjutraj smo prispeli v Taizé. Našli smo primeren prostor za naše šotore, sosede pa nehote zbudili z glasnim zabijanjem klinov … in že je bil čas za zajtrk: dve tablici čokoladke+štručka kruha+kakao :). Nato pa se je začelo … sveta maša v možici s taizéjskimi spevi … novi prijatelji so me popeljali do izvira Sv. Štefana in okolici … sodelovanje v zboru, vsakodnevna vaje … pomivanje posode ter škropljenje z vodo … molitev ter tišina … umirjenost ter srečanje s samim seboj in Njim … enka … prijeten umirjen utrip, daleč stran od vsakodnevne rutine … srečanje v malih skupinicah: Poljakinja, Škot, Nizozemki, Slovenki – kaj drugega lahko pričakuješ kot …Where is Slovenia? :) … sobotna vigilija z lučkami … večerno zlaganje listov in pesmaric+topel čaj+biskvitek+where are you from? – Slovenia. Ooo, we were with brothers in Slovenia, when we returned from Zagreb. :) - Yes, I know. I was there too. :) Vsi ti drobni dogodki so me prepričali: ja, Taizé je ql. (Marta)

Poletni teden v Taizéju je bil zame posebno doživetje, saj sem tu bila prvič. Posebno je bilo zato, ker sem tu doživela drugačno dogajanje kot na drugih srečanjih. Najbolj mi je bilo všeč petje in tišina med molitvijo, saj sem se lažje povezala z odnosom do Boga. V taizéjski cerkvi nisem doživela občutka, da sem zaspana, temveč da lahko dolgo v noč poje, molim in se pogovarjam z Bogom. Pomembno mi je, da sem postala boljši človek preko dotika Boga. (Ana)

V Taizé sem prišel prvič in brez kakršnihkoli pričakovanj. Pozitivno sem presenečen nad celotno organizacijo skupnosti, ki jo vodijo bratje. Kljub velikemu številu ljudi je vse potekalo zelo dobro in navdušen sem bil nad tem, da je lahko vsakdo pripomogel z delom k boljšemu bivanju nas vseh. Mislim, da sem spoznal, da je bivanje v taki preprostosti veliko več vredno, saj lahko življenje zaužijemo bolj pristno in veselo. Rad bi se zahvalil prijatelju, ki me je »prepričal«, da sem se pridružil potovanju v Taizé in moram reči, da sem res vesel, ker sem bil del te skupnosti en teden. Prav tako hvala organizatorju, voditeljici in duhovnemu vodju za odlično vodenje! (romar)

Potovanje v Taizé je bilo moje prvo potovanje brez staršev v tako oddaljen kraj. Priznati moram, da resnično nisem pričakovala, da bom tako uživala. Delo po skupinah me je spodbudilo k izražanju svojega mišljenja in pogleda na svet, molitve pa so mi pomagale pri spoznavanju same sebe. Spoznali smo nove prijatelje in dokazali, da ni pomembno od kod prihajamo, da se lahko povežemo in družimo.
Na to potovanje sem se odpravila polna upanja na nove dogodivščine, domov pa odhajam z več kot le izpolnjenimi pričakovanji. Zelo se že veselim naslednjih poletnih tednov in upam, da se srečamo v Taizéju. (Ingrid)

V Taizé sem odšla, da bi našla sebe, tisto, za kar bi bilo v prihodnjem letu dobro narediti s seboj. Brez posebnih pričakovanj, zato je bilo bivanje v Taizéju toliko bolj dragocena in lepa izkušnja. Čudovito okolje z idiličnimi hišicami, sončnimi vzhodi in zahodi, ki naravo še lepše okrasijo in Taizé z vsem kar je: gostoljubnostjo bratov, prostovoljcev, iskrivostjo in žarom vseh udeležencev … Tukaj je vse na pravem mestu. In če lahko domov ponesemo samo en delček tega duha, bi bil svet vsak dan lepši, boljši … skupaj ga zares lahko spremenimo z Njegovo pomočjo in našo pripravljenostjo.
Vsega tega pa ne bi bilo mogoče doživeti brez najboljše organizacije, vodenja in vsega, kar spada zraven, pa se udeleženci sploh ne zavedamo. Hvala za vse! Bog povrni! (romarka)

Prišla sem z velikimi pričakovanji, ker so vsi Taizé tako hvalili. In res je, bilo mi je še bolj všeč kot na evropskih srečanjih mladih. Res, izpolnilo je vsa moja pričakovanja tole naše potovanje v Taizé. Tu mi je praktično vse všeč, brez pretiravanja = pokrajina, ljudje, sam Taizé, molitve, pesmi, srečanja, vse … Se vidimo spet v Taizéju! (Sonja)

Razmišljanje o tišini
Tišina mi je povedala ogromno stvari in mi je pomagala pri mojih vprašanjih za krščansko življenje. V tišini spoznavam sebe in Boga. Pri težkih odločitvah mi tišina pomaga do prave rešitve.
Rada se zatečem v tišino, sej si tam Ti, moj Jezus, ki me vedno poslušaš.
Pred prihodom v Taizé  sem bila kot izgubljena ovca. Tavala sem ne da bi vedela kam. Hotela sem se vrniti k Tebi in to sem storila s tišino, saj sem tam dobila odgovore na neznana vprašanja o veri. Pri tem pa mi je pomagalo seveda tudi Sveto Pismo.
Iz te izkušnje v Taizéju sem se odločila, da se bom še naprej zatekala v tišino, si si tam Ti, ki me vedno poslušaš. Tišina mi je vlila moči, da se lahko po padcu poberem in nadaljujem pot, saj nisem tako močna kot Ti, da bi se sama pobrala in nadaljevala pot. V takih trenutkih mi pomagaš Ti. Hvala, ker me imaš rad, ker me razumeš, ker mi pomagaš. Hvala, ker si moja tišina.
Tavala sem kot izgubljena ovca … a si me našel. Hvala! (Eva)

»Veter veje koder hoče, njegov glas slišiš pa ne veš od kod prihaja in kam gre …«
Če znaš najti veselje v majhnih stvareh, če si znaš v dobro pripravljenem urniku najti čas zase, uživati trenutke, ki morda sicer niso všeč, če znaš izkoristiti minute za smeh, lahko pozabiš na ves »ritobol« od sedenja na tleh, vse natrpane ure programa, v vsakem pogledu novih ljudi lahko zaznaš nov občutek, v vsaki besedi nov pomen. Biti moraš odprt, ali pa se odprtosti učiti od drugih. Iz velike preprostosti lahko pridobiš novo nepozabno izkušnjo, če se podaš na pot brez pričakovanj, lahko domov odneseš kup novih vtisov in navdušenja. (romar)

Fotografije prvomajske skupinice - 25. 4. do 3. 5. 2009

Taize je zame priložnost: da se ustavim in razmislim, kako naprej; da v prošnje večernega obreda vtkem svoje male in velike probleme; da se med včerajšnjimi tujci danes počutim stara znanka. (Maja)

Taizé je očarljivo francosko podeželje in ponovno odkrivanje preprostosti življenja. Je doživetje brezmejne Božje ljubezni skupaj z nebrzdanim, mladostnim smehom prijateljev. Je doživetje pisane raznolikosti narodov in hkrati spoznanje o enakosti ne glede na rasno pripadnost in versko prepričanje. In če se mu zares prepustiš, je Taizé razburljiva avantura. Nekoliko morda zaradi romanja v Francijo, še veliko bolj pa zaradi razburljivega potovanja - vase. (Nina)

Molitev, male skupine, pesmi, baraka 131, prijatelji iz lanskega leta, delo v 'night welcome team-u', pogovori, vrstanje pred zajtrkom, skupni obroki v šotoru 3, bondanje ob kavi s piškoti in sladoledom, biblični uvodi, sproščenost, sprehodi, pesem, pot domov… To je samo prvih nekaj podob, ki opišejo moj pogled na prvomajski teden v Taizeju 2009. Zame osebno je bil pravi blagoslov. Dovolj daleč od doma, da sem lahko neovirano premišljevala in dovolj blizu vsakemu človeku, da sem se lahko osebno srečala z veliko ljudmi, ki jim zdaj lahko rečem prijatelji. Veliko je bilo močnih trenutkov v katerih sem spoznala, da je Taize kraj molitve in kraj srečanja. (Špela)

*** 2008 ***

Fotografije prvomajske skupine - 26. 4. do 4. 5. 2008

Luka:
Živijo, sem enajst letni fant, ki sem z mamo preživel svoj prvi teden v Taizeju. Tja sem šel brez pričakovanj, želel sem se le kaj novega naučiti in spoznati.

Z mamo sva spala v šotoru, ki je bil postavljen med Olindo in Taizejem. Dan sva začela z jutranjo molitvijo in ga nadaljevala na zajtrku v Olindim, ki je bila približno 10 minut hoje oddaljena od šotora. Tam smo imeli skupno pevsko vajo, na kateri smo se naučili vsak dan novo pesem iz psalmov. Prva in glava pesem je bila hebrejska, govori o stvarjenu in smo jo peli vsak dan.

Po pevski vaji smo se otroci odpravili v svoje skupine. Razdeljene so bile na dve leti (0-2, 3-5, 6-8, 9-11 v kateri sem bil tudi jaz in 12-14, ki se je imenovala katapult - nekateri otroci lahko naslednje leto pridejo sami). V teh skupinah smo delali izdelke v povezavi s Svetim pismom. To pomeni, da smo vsak dan spoznali novo poglavje prve Mojzesove knjige. Skupina otrok je imela svojega animatorja, ki nam je prevajal navodila. Moja animatorka je bila Vladka. Največ otrok je bilo iz Francije, Nizozemci žal niso imeli svojega prevajalca in smo se z njimi težko sporazumevali.

Po delavnicah je bila v Taizeju opoldanska molitev. Sledilo je kosilo v Olindi (najprej smo stali v vrsti, nato dobili pladenj, na katerega je naslednji delilec položil krožnik, žlico, skodelico in hrano), jedli smo zunaj v senci dreves. Potem je mama odšla na pevsko vajo, jaz pa sem ostal tam in igral nogomet. Pri tem sem spoznal veliko novih prijateljev. Ko se je mama vrnila smo imeli malico, to je bil čaj s prigrizkom. Po obroku smo gledali gledališko predstavo, ki se je navezovala na jutranje delo v skupinah. Zanimive predstave je bilo konec in odšli smo v skupine, ki so jo sestavljale družine, ki so se lahko med seboj sporazumevale. Našo skupino so sestavljali: Angleži, Poljaki, Srbi in Litvanci. Zelo dobro smo se razumeli. Igrali smo se pripravljene igre in se pogovarjali o odlomku iz Svetega pisma, ki smo ga spoznali že zjutraj.

Sledila je večerja, ki je bila prvi večer zelo neokusna, drugače je bila hrana odlična. Po obedu sva odhitela na večerno molitev. V cerkvi sva ostala ponavadi do 23 ure, včasih sem malo zadremal. Tako so minevali lepi in zanimivi dnevi.

Posebno doživetje je bilo zame sedeti med brati in z njimi prepevati speve in moliti v tišini. To je bilo res enkratno, najlepše je bilo v soboto zvečer, ko so se med molitvijo prižigale svečke in je cela cerkev žarela v lepoti teh sveč. Vesel sem, da sem lahko šel v Francijo in tam pel, molil, se igral z ljudmi iz drugih držav. Zelo težko se mi je bilo posloviti od preživetega tedna v Taizeju in Olindi. Rad bi se še vrnil.

Tadeja: Kako veš, da si čisto zares v Taizéju?!

1. Ko poješ v jezikih, ki jih sploh ne poznaš in vseeno čutiš, kako z vsem srcem slaviš Boga.
2. Ko v vrsti za hrano pred teboj stoji nekaj tisoč ljudi, tvoj želodec pa je poln v roku pol ure (za katero niti ne veš kdaj mine!).
3. Ko dvigneš pogled v cerkvi in vidiš nekaj tisoč mladih, ki v tišini prepušča misli Bogu.
4. Ko ti eno (ali več) tedensko spanje na armafleksu in v spalni vreči ne povzroča nobenih težav s hrbtenico in se vsako jutro zbudiš z nasmehom na obrazu (malo bolj kisel nasmeh je, če ti šotor ponoči malo zalije, vendar je tudi kopanje jarkov okoli šotora lahko izjemno zabavno! J)
5. Ko ti angleščina ne glede na tvoje predhodno znanje ne predstavlja nobenih težav (tudi sporazumevanje v drugih tujih jezikih je dokaj preprosto!)
6. Ko ti je sendvič s koščkom masla in dvema palčkama jedilne čokolade najboljši zajtrk na svetu.
7. Ko lahko razpravljaš o Bogu  s komerkoli – ne glede na raso ali narodnost. Vprašanje o Bogu je skorajda prva tema ob spoznavanju novih prijateljev.
8. Ko ti vsak, ki ga ogovoriš podari nasmeh.
9. Ko ne pogrešaš sodobnih komunikacijskih poti in lahko kadarkoli in kjerkoli najdeš prostor, da telefoniraš – BOGU.
10. Ko se je treba posloviti, ti postane malo težko.
11. Ko lahko v nedeljo nemo opazuješ tisoče popolnoma obloženih mladih, ki s seboj nosijo svojo Pot in ki prihajajo v Taizé s tisočimi različnimi molitvami.
12. Ko piješ vodo iz barvne skodelice, ki bi bila sicer bolj primerna za solato, in se ti zdi to popolnoma v redu.
13. Ko ti nobeno delo – od pomivanja posode, strežbe, do čiščenja stranišč – ne predstavlja nobenega problema, ampak ti je v veselje.
14. Ko slišiš zvok kitare in se pridružiš kakšni raznoliki skupini, ki prepava – včasih celo poplesuje.
15. Ko ti kava iz avtomata ali pivo iz Oyaka (čeprav le eno ali dve) predstavljata možnost spoznati nove ljudi in zadovoljiti osnovne potrebe po stiku s svojim vsakdanjikom. J
16. Ko tiho moliš na grobu brata Rogerja in čutiš, kako preprosto je lahko življenje.
17. Ko ti polja sončnic narišejo nasmeh na obraz in pomagajo napisati hvalnico Stvarjenju.
18. Ko se sprehodiš do hitrega vlaka in te na mostičku nad njim skorajda odpihne, ko le-ta pelje pod mostom.
19. Ko ti sobotni večer razsvetli tisoče malih svečk v rokah tisočih Velikih ljudi.
20. Ko si obljubiš – sem se zagotovo še vrnem.

Sonja:
Taize - čudovita narava, množica romarjev, sprejetost, prijaznost, preprostost, pogovori, osebna razmišljanja, prijateljstvo, delitev mnenj in izkušenj, veselje, solze, tolažba, upanje ... Taizejski zvonovi, cerkev Sprave, bratje, skupna molitev, petje, tišina, hrepenenje, odprto srce  -  Njegova navzočnost.
V nas stori neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo. (Ef 3,20)
To ljubezen, veselje, notranji mir in zaupanje v Jezusa želim živeti v svoji družini, v svojem okolju.
Bojuj dober boj vere. (1 Tim 6,12)

Jelka:
Moje prvo romanje v Taize mi bo za vedno ostalo v najlepšem spominu. V Taize sem šla zato, da bi poglobila svojo vero, da bi našla v sebi mir in notranjo srečo, da bi znala ta mir in srečo deliti z drugimi: doma, v službi, na cesti, povsod z vsemi in vsakomur, ki ga bom srečala.
To je bil zame teden velike notranje sreče, veselja, pravega prijateljstva in molitve. Rada imam tišino. mir, lepoto narave in lepo pesem. Da pa vse to lahko združuješ in duhovno tako bogato doživljaš, v vsakem dnevu od jutra do večera, je res nekaj najlepšega v mojem življenju. Še bom prišla na ta izvir žive vode, če bo le mogoče.
Taizejski spevi in molitve pa še živo odmevajo v moji glavi.

Špela:
Za prvomajski Taize sem se odločila, ker sem imela bolj prazne baterije. In sem si jih uspešno napolnila :) Predvsem zaradi vseh ljudi, ki sem jih srečala in so se mi vtisnili v spomin in srce. Vem, da bodo tam tudi ostali. Naredila sem samo en sklep, ki se ga bom držala (Gregor je rekel, naj jih ne delamo preveč :). To je, da se bom trudila, da v dejanja spravim vse kar sem se od ljudi, ki sem jih srečala, naučila.

Romarka:
Prek druženja z ljudmi sem se naučila veliko o sebi. Molitve so vesoljske in pripomorejo k vzpostavitvi boljšega odnosa z Bogom. Pogovor v multikulturnem okolju z ljudmi z različnimi pogledi, navadami, prepričanji so potekali zelo konstruktivno. Delavnice so bile zelo zanimive in bi jim morali nameniti več časa. Pohvalila bi še voditeljico, ki je pokazala izreden čut za vodenje in organizacijo. Šoferjema bi dala medaljo za prijaznost. Čestitke za dober izbor.

***

Ester: TAIZEJSKI MIR
Šla sem
čez taizejska polja
polna sončnic,
zrelega žita
in posušenih trav.
Šla sem med vinogradi
po prašni poti
čez travnike do prvih hiš.

Šla sem iskat mir,
pa ga ni bilo.
Šla sem iskat tišino,
pa je nisem našla.

Sončnice so se glasno
obračale k soncu,
žito je pelo v vetru,
vinogradi so molili za dež
in trave so vzdihovale po jutranji rosi.

Potem sem šla tja pred križ
v mračno cerkev,
med stare in mlade,
med utrujene in srečne.
Pela sem in molila
in v najglasnejši Aleluji
sem našla mir.
Taizejski mir.

Romarka:
Poletni teden mi zelo pomaga pri globjem doživljanju boga in k večji odprtosti in potrpežljivosti do drugih. To je zelo dragocena praktična izkušnja skupnega življenja in verovanja, izkušnja edinosti vseh kristjanov, ko ima vsak narod lahko svojo mašo ali liturgijo, obenem pa vsi skupaj vsak dan 3x na dan skupaj molimo. Tako smo edini v različnosti.
Veliko doživetje je bila jutranja maša v slovenščini, ki je bila namenjena vsem in je vsak potem odgovarjal v svojem jeziku. tudi tako se krepi veselje v zavesti, da smo Slovenci enakopravno povezani z vsemi katoličani v eno skupnost.
Taizé mi vedno da novih spodbud in spoznanj in veliko notranjega veselja in miru. Vse to vidim tudi pri drugih, saj je marsikomu slovo težko. Hvala Društvu SKAM, ki nam to omogoča.

Ester: Moje srečanje s Taizéjem
Spomini so še čisto sveži, prihajajo vsak trenutek v moje srce in v moje misli. Veliko jih je. Prijetni so. Vse dni živim od teh spominov in vedno znova se ustavljam ob njih in jih hočem zadržati, vtisniti globoko v srce. Za čim dlje. Za vedno.
Že en teden sem doma. Prejšnji ponedeljek zgodaj zjutraj sem se vrnila iz Taizeja, pravzaprav iz Olinde. To je del Taizeja, kjer se zbirajo družine iz celega sveta. Veliko družin z veliko otroki. S čisto majhnimi, nekaj mesecev starimi dojenčki, pa s takimi srednjimi in tistimi že skoraj odraslimi, štirinajstletniki. Ti štirinajstletniki, med katerimi je tudi moj sine, imajo svojo skupino z imenom Catapult. Zakaj Catapult? Pravijo, da zato, ker jih bodo drugo leto katapultirali v Taize. Med mlade.
Nisem več mlada in moj sine še ni "mlad", pa vendar s polnim avtobusom zares mladih odhajava v Taize. Z njimi se tudi vračava. Taize nama je postal del poletja, del počitnic, del dopusta. Vsak po svoje ga doživljava, niti se ne pogovarjava veliko o tem, imava pa vedno znova isto odločitev: drugo leto greva spet! Definitivno!
Taize je vasica sredi francoske Burgundije, oddaljena cca 1.000 km od Ljubljane. Nekaj starih hiš na hribčku, med njimi stara gotska cerkvica, zvonik s petimi zvonovi, okrog pa čudovita pokrajina z vinogradi, velikimi njivami sončnic, zrelega žita, z zelenimi travniki in čredami ovac na njih. Ob tej vasici je zraslo mesto mladih: ogromno šotorov, malih in velikih, pa barake, pa sredi vsega tega cerkev Sprave, ki pravzaprav ni prava cerkev, saj je skromna in preprosta, tiha in skrivnostna, brez stolov in klopi, samo z nekaj pručkami.
Spredaj stoji ikona in veliko lučk, za njimi oranžno ozadje, ki kipi nekam v nebo, okrog in okrog vitraži namesto oken, sredi cerkve bratje z bratom Rogerom med seboj, okrog pa tisoči in tisoči mladih. Na tleh. Sedijo po turško, čepijo, naslanjajo se na stopnice, na zid. Vse je tako zelo neprisiljeno in tako zelo preprosto: bivanje v cerkvi, bivanje v šotorih, spanje, hrana,... In čar je prav v vsem tem.
Letos nas je bilo okrog 6.000 iz 45 držav. Pa saj številke sploh niso pomembne. Niti to, od kje smo prišli. Niti to, koliko smo stari, kakšne barve je naš obraz in kakšne barve so naši lasje. Niti to, kakšna je naša vera in kakšno je naše prepričanje. Tudi to ne, kolikokrat smo že bili v Taizeju in kdaj smo prišli. Pomembno je to, da smo bili tam združeni v veliko družino, da smo peli in molili skupaj, da so se prepletale naše pesmi v vseh jezikih, naše molitve in naša tišina. Tišina, ki je govorila, Tišina, ki je pričala. Tišina, ki je bila zgovornejša od tisočih besed. In ko se je v soboto zvečer prižgalo v cerkvi na tisoče lučk in je v večerni mrak zadonela tudi slovenska pesem, je bilo čutiti, da je On resnično med nami.
Mar je potrebno dodati še kaj? Ne. Potrebno je samo prisluhniti sebi, odpreti svoje srce, spoznati skrivnost svoje duše, začutiti hrepenenje in Njegovo bližino.
Tak je moj Taize. Tak je vsako leto znova. Tak je bil tudi letos.
Upam, da bo tak tudi prihodnje leto.

Ana:
Prvi vtis, ko avtobus v križišču pod Taizéjem zavije na levo, je, da sem spet doma. Srce preplavijo občutki topline, veselja in nekakšnega vzemirjenja. Nedeljska evharistija prebudi spomine, zdi se, kot da ni minilo že leto dni.
Sprejem, postavljanje sotora, večerna molitev - in že me potegne v tisti znani ritem, ki mi daje občutek varnosti. Uvodi, skupina, molitve, skupni obroki ... posamezni delčki mi pomagajo spoznati ljudi okrog sebe, pomagajo mi bolje razumeti samo sebe. Vseč mi je, ker rastem skupaj s Taizéjem, oz ker Taizé raste skupaj z mano. Vsako leto odkrijem nekaj novega ...
Kot vedno doslej sem Taizé zapustila z nasmehom v srcu in solzo na očeh.