ODMEVI SARAJEVO, 3.-5. september 2010

Fotogalerija
(Ana Tulipan)

Reportaža v Družini

Pričevanja udeležencev

* Na srečanje sem se prijavila med zadnjimi, saj sem čakala na (ugoden) razplet dogodkov na faksu. Navdušenje se je začelo že pred odhodom, saj sem bila tudi sama gostiteljica prijateljice s Primorske. Pot smo začeli z molitvijo, ki nas je popeljala v zaslužen spanec. Jutro, v katero smo se zbudili, nam je prineslo pogled na meni dotlej neznano pokrajino. V Sarajevu nas je razveselila najprej Ana, ki nas je pričakala in nato so nas sprejeli res velikodušni gostitelji. Medtem, ko so vneto razlagali, kako in kaj bo potekalo v teh treh dneh, so nam  postregli s kavo in čajem ter seveda domačim burekom, mi pa smo se razporedili po parih, trojicah in odhiteli vsak na svojo stran k gostiteljskim družinam. Družina je bila izredno prijazna in odprta. S prijateljico sva stanovali bolj v hribu kot ne, a tudi peš bližnjica do hiše ni bila predolga. Bili so navdušeni nad našo državo, povedali, da so že bili pri nas in da jim je bilo zelo všeč. Prijetno je slišati pohvalo o svoji domovini.
Mesto daje posebno vzdušje. V vsej okolici so še zelo vidne posledice vojne, vendar sem in tja zraste tudi novejša, sodobnejša zgradba, ki daje upanje – upanje na počasno izboljšanje tudi sosednjih še preluknjanih in napol podrtih stavb. Dotaknile so se me njihove pripovedi, izpovedi o vojnih časih, o grozotah in trpljenju. Te izpovedi so nas spremljale tako na poti po mestu, kot tudi pri sobotnih dopoldanskih delavnicah.
Sprehodili smo se tudi po mestu in si ogledali katedralo, frančiškansko cerkev, staro pravoslavno cerkev, mošejo … poslušali, kako kličejo iz minaretov, preizkusili, da čevapčiče upravičeno hvalijo in še marsikaj.
Seveda pa srečanja ne bi bilo brez taizéjskih molitev. Skupne molitve v dvorani na Skenderiji in sodelovanje v pevskem zboru ter poslušanje spevov tudi v slovenskem jeziku – res zakon! (Marta, Cerklje na Gorenjskem)

* Zame je bilo to prvo taizéjsko srečanje. Šel sem, ker me zanima taizéjski način molitve, ker rad pojem taizéjske speve in ker še nisem bil v Sarajevu. Navdušile so me skupne molitve, kjer se človek popolnoma umiri in v tišini strne svoje misli, po naključju pa sem postal še član priložnostnega zbora. Organizacija je bila brezhibna, imeli smo tudi možnost spoznati slavno Baščaršijo in okusiti slastne čevapčiče, popeljali so nas v pravoslavno cerkev, sinagogo in džamijo ter nam predstavili žalostni del svoje zgodovine – vojno. Moja gostiteljska družina pa je dokazala, da so Sarajevčani zelo gostoljubni ljudje. (David, Maribor)

* Sarajevo se mi je zaradi vojne vedno zdelo mesto polno pesimizma, taizéjsko srečanje pa je simbol zaupanja, miru in veselja. Pomembno se mi je zdelo, da se srečam s Sarajevčani in se na lastne oči prepričam, kako je tukaj. Mesto je res čudovito, ljudje pa neverjetno odprti in pripravljeni deliti vse, kar imajo. Doma bom prijateljem lahko povedala, da je bilo čudovito, polno miru in da je resnično Sarajevo zelo drugačno od tistega, ki nam ga predstavljajo mediji. (Adele, Francija)

* To je moje prvo taizéjsko srečanje, prišel sem pomagat kot prostovoljec. Že med prvo molitvijo me je povsem presenetil duh edinosti, ki se je ustvaril med nami. Presenečen pa sem tudi, kako je vsak pripravljen priskočiti na pomoč še v isti sekundi, ko prosiš zanjo. Kljub temu, da se zaradi jezikovnih ovir nekateri sporazumevajo z rokami :-), se povsod čuti ta neverjetna energija, ki prihaja iz naše edinosti. (Mirel, BiH)

* Za srečanje sem izvedela po naključju, ob obisku Taizéja spomladi. Všeč mi je mednarodni utrip na srečanju, zelo zanimiva pa se mi zdi tudi bližina različnih cerkva – vse je na 'kupu', sinagoga, mošeje, pravoslavne in katoliške cerkve. Hvaležna sem, da sem lahko tukaj, saj je Sarajevo v Nemčiji precej nepoznano mesto in ga sicer verjetno nikoli ne bi obiskala. (Lena, Nemčija)

* Še vedno sem šokirana, da se je v mestu, v katerem je še pred nekaj leti divjala vojna in o katerem smo si iz medijev ustvarili določeno podobo, življenje ponovno začelo. To je nekaj, kar bi se tudi mi morali naučiti za vsakdanje življenje – začeti znova, vstati in iti naprej. (Agnes, Madžarska)

* Naši gostitelji so zares odprli svoja srca. Z nami delijo vse, kar imajo. Mislim, da bo srečanje mladim v mestu pomagalo zaupati v Kristusa in upati na boljši jutri. (Suzana, Madžarska)