Fotogalerija

Piknik s prostovoljci, 1. 5. 2012

Mednarodno srečanje mladih, 28. 4.-1. 5. 2012

Dan pred srečanjem, 24. 4. 2012

Nagovori br. Aloisa

Sobota, 28. april 2012, zvečer

Za nas brate je veliko veselje, da smo se lahko vrnili v Ljubljano in da se lahko tu srečamo z mladimi iz toliko različnih držav, predvsem iz Srednje in Vzhodne Evrope. Na ta prvi večer bi se najprej rad zahvalil župnijam in družinam v Ljubljani in okolici, da so tako velikodušno ponudile gostoljubje svojim mladim gostom.

Sam sem še posebej vesel ob vrnitvi sem. V Ljubljano sem prišel že pred 25 leti, ko je naša taizejska skupnost ravno tu prvič organizirala Srečanje mladih z Vzhoda in Zahoda, in sicer od 1. do 3. maja 1987. Ko smo pripravljali srečanje, sem nekaj mesecev živel tu. Srečanje je takrat vodil brat Roger. Še vedno je bil čas komunizma, toda Slovenija je imela poseben položaj, kar je omogočilo, da smo odprli nova vrata. S severa so prišli mladi iz Poljske, Madžarske, Češkoslovaške in Vzhodne Nemčije; z juga iz Hrvaške, Kosova, Bosne in Srbije; z Zahodne Evrope pa so bili tu mladi iz Italije, Avstrije, Francije in od drugod. Ta vrata, ki so se leta 1987 odprla v Ljubljani, se niso več zaprla. Dve leti kasneje, 1. maja 1989, je potekalo drugo srečanje vzhoda in zahoda v Pecsu na Madžarskem.

Sedaj smo v Ljubljani naredili nov korak »na romanju zaupanja na zemlji«. Pri tem se je dobro spomniti, da se je to potovanje začelo pred mnogimi leti. Še posebej se spominjamo tistega koraka pred 25 leti, pri katerem je sodelovalo mnogo vaših staršev. Ne smemo pa tudi pozabiti, da je bil brat Roger že precej let pred tem v Sloveniji na čudovitem srečanju v Stični.

Medtem smo bili vodeni naprej po poti proti svobodi. Čeprav je ta pot včasih težka in prepredena z ovirami, se želimo znova zahvaliti za to svobodo in pogumno iti naprej. Smo v času, ko kristjani praznujemo to, kar je bistveno za našo vero: Kristusovo vstajenje, in kar je še več, priložnost za vsakega izmed nas, da sodeluje v njem ter dopusti, da se preko Kristusovega vstajenja spreminjajo naša življenja. Kristusovo vstajenje je resnično srce naše vere. Brat Roger je večkrat rekel: »Če Kristus ne bi vstal, potem mi ne bi bili zbrani skupaj.«

Toda kaj je to? Kaj nam pomeni vstajenje? Kako lahko izrazimo to skrivnost? Danes je vedno več ljudi, ki težko verjamejo v vstajenje. Nekaterim je nemogoče verovati zaradi preveč preizkušenj v življenju. Če Bog obstaja, zakaj je zlo tako močno? Če Bog obstaja, ali sliši naše molitve, ali odgovarja nanje? Mnogo ljudi ne more verjeti v Boga, ki ljubi prav njih osebno.

Soočeni s trpljenjem in smrtjo se bomo vedno počutili nemočne. Zaupanje v Jezusovo vstajenje ne odgovori na vsa vprašanja o trpljenju in smrti. Zaupanje v Kristusovo vstajenje je bolj podobno sidru, ki ga vržemo, da nas zasidra v upanju. V naših vsakodnevnih skrbeh in radostih, celo v naših preizkušnjah, se lahko obrnemo na Kristusa. On je živ, tudi če ga naše oči tega ne vidijo in čeprav ne čutimo vedno njegove navzočnosti.

Res je, da ni lahko verjeti v vstajenje, kadar smo sami. A preko izkušnje občestva s kristjani lahko naša vera raste, tako kot današnji večer, ko nas je toliko zbranih skupaj. Razmišljanje o skrivnostih vere je potrebno, vendar ni dovolj. Šele takrat, ko jih praznujemo skupaj, lahko stopimo globlje vanje. Tudi petje nam lahko pomaga verjeti v Vstalega Kristusa, to je, verjeti v njegovo navzočnost, čeprav nevidno; verjeti, da danes živi in da je oseben odnos z njim mogoč; verjeti, da smrt nima zadnje besede.

Upajte si verjeti! Danes je vera tveganje – tveganje zaupanja.

Kadar pojemo skupaj, razumemo, da nam vera ne daje vedno odgovorov na vsa naša vprašanja, ampak da je vera občestvo z Bogom. Vera odpira naša srca za osebni odnos z Bogom. Ko sprejemamo Božjo navzočnost v nas, nismo prepuščeni le našim občutjem. Bog uporablja našo zmožnost zaupanja, ne glede na to kako majhna je.

Svojo ljubezen do Boga lahko izrazimo vsi. Morda ne s čudovitimi ali izjemnimi mislimi in občutji, vendar pa lahko sedimo v tišini in preprosto rečemo: »Ti veš, da te ljubim; ti veš, da želim živeti iz zaupanja v tvojo navzočnost.«

Nedelja, 29. april 2012, zvečer

Včeraj sem govoril, da je zaupanje v vstajenje osrednje za našo vero. Zato smo pravkar prižgali majhne svečke in razsvetlili vso cerkev kot vidno znamenje tega vstajenja.

Ta večer se še posebej spominjam našega dragega Mateja Zevnika. Zaradi bolezni nas je zapustil veliko prezgodaj. Poznal sem ga, ko je bil še mlad kaplan v Šentvidu. Imel je veliko srce, znal je sprejemati ljudi in hoditi ob mladih. Povezovalo naju je globoko medsebojno zaupanje. Njegov takratni župnik je bil Alojz Uran. Zaradi njegove in Matejeve podpore smo lahko pripravili srečanje v Ljubljani leta 1987. In zelo sem srečen, da sem lahko ta konec tedna spet videl vašega upokojenega nadškofa.

Prvo srečanje v Ljubljani nas je spodbudilo, da smo nadaljevali romanje zaupanja v Srednji Evropi in v naslednjih letih pripravili srečanja v različnih mestih: v Pecsu, Vroclavu, Pragi, Budimpešti, na Dunaju, v Varšavi, Zagrebu, Vilniusu, Poznanu, Sarajevu, Minsku in kmalu, letos septembra, v Kijevu.

Na tem romanju zaupanja nas vodi notranje prepričanje, da potrebujemo drug drugega za prihodnost Cerkve in graditev odprte Evrope, združene v solidarnosti. Na stvarnejši ravni je potrebno, da se posamezniki srečujejo in pogovarjajo med seboj. Zato je v Taizeju, na srečanjih na našem griču, prisotnost mladih iz Srednje Evrope nepogrešljiva.

Ker je danes nedelja duhovnih poklicev, bi se rad dotaknil vprašanja, ki ga pogosto postavljajo mladi v Taizeju: kaj hoče Bog od mene? Kako naj odkrijem svojo poklicanost? Nekateri se celo sprašujejo: ali me lahko zaupanje v Boga pripelje do tega, da se zavežem, da bom vse življenje sledil Kristusu?

Kar bi vam rad povedal, velja za vsakogar: tako za tiste, ki razmišljajo o zakonski zvestobi, posvečeni Kristusu, kot tudi tiste, ki se sprašujejo, ali so poklicani v celibat - v duhovništvo ali posvečeno življenje. V tem velikonočnem času se najprej spomnimo, da smo vsi poklicani. Tako kot je Jezus na velikonočno jutro ob grobu rekel Mariji Magdaleni, tako pravi vsakemu od nas: “Pojdi k mojim bratom in sestram in jim povej, da sem vstal.” Vsi smo poklicani, da s svojimi življenji pričamo o živem Kristusu.

Mlademu človeku, ki želi odkriti, ali je poklican, da priča o Vstalem Kristusu tako, da se odloči za celibat ali družinsko življenje, bi rekel: Kadar se soočaš s takšno odločitvijo, morda omahuješ. Toda če pogledaš globlje, boš našel veselje v tem, da se popolnoma predaš. Blagor tistim, ki se ne vdajo strahu, temveč se prepustijo Svetemu Duhu. Morda se ti zdi težko verjeti, da Bog kliče prav tebe in išče tvojo ljubezen. Vedi, da je v njegovih očeh tvoje življenje resnično pomembno. Bog te vabi, da si svoboden. Ne spreminja te v pasivno bitje. Preko Svetega Duha živi v tebi, vendar te ne izrine. Nasprotno, v tebi prebudi nesluteno energijo. Ker si mlad, te je morda strah in te mika, da se ne bi odločil, da bi si pustil odprte možnosti. Toda kako boš odkril polnost življenja, če boš stal na razpotju? Sprejmi, da je v tebi neizpolnjeno hrepenenje. Zaupaj drugim z odprtim srcem. V cerkvi so ljudje, ki ti bodo prisluhnili. Takšna dolgotrajna podpora ti bo pomagala presoditi, kako se lahko popolnoma predaš. Ko se odločiš, da boš sledil Vstalemu, se slej ko prej vprašaš: kaj mi bo pomagalo vztrajati kljub težavam, ki se pojavijo v življenju?

Če želimo vztrajati, mislim, da si moramo drzniti živeti v čakanju, polnem pričakovanja in upanja. Ko sprejmemo zavezo za vse življenje, ne gledamo le naprej v prihodnost, nekam daleč stran, ampak tudi navzgor proti Bogu v sedanjem trenutku: drznimo si verjeti, da smo lahko srečni, kadar čakamo.

Znati čakati v pričakovanju ... in to izraziti povsem preprosto. Na primer s klečanjem, ko tudi s telesom spoznavamo, da Bog ne deluje nujno tako, kot bi pričakovali. Razširiti roke v znamenje sprejemanja. In tudi če nam ne uspe vedno ubesediti notranjih hrepenenj, je tišina že izraz odprtosti Bogu.

Devica Marija je podoba tihega, a željnega čakanja Boga. Bog jo je ljubil od vsega začetka in jo pripravljal na to, kar jo bo prosil. Toda nihče od sosedov, ki so jo vsak dan srečevali, ne bi mogel uganiti skrivnosti, ki jo je Marija iz Nazareta nosila v sebi. Ali ni tako, da se največje skrivnosti zgodijo v tišini?

Včeraj zvečer sem rekel: Drznite si verjeti! Danes bi rad dodal: Drznite si vedno zaupati v Boga! To je zelo pomembno. Ali ne bi bilo to za marsikoga resnična življenjska naloga?

Ponedeljek, 30. april 2012, zvečer

Ta dva dneva sem veliko govoril o zaupanju v Boga. Ker se naša družba izjemno hitro spreminja in se sooča z negotovostjo in ekonomskimi težavami, je res ključno, da spoznamo, da materialne dobrine, čeprav pomembne, niso edino merilo človeka. Duhovna razsežnost je osrednja, in zaupanje v Boga lahko postane izvir življenja. Toda zaupanje v Boga, vera, ni beg od sveta. Cerkev ni ločena od družbe. Bog pošilja vse, ki verujejo vanj, v svet, da postanejo sol zemlje, kvas zaupanja in miru. Zato želimo bratje z življenjem v naši mali taizejski skupnosti izraziti, da sta zaupanje v Boga in iskanje zaupanja med ljudmi neločljivo povezana.

Nihče, nobena družba ne more živeti brez zaupanja. Toda zaupanje ni naivno ali enostavno. Kadar izberemo zaupanje, to ne pomeni, da si zatiskamo oči pred vsem, kar je v svetu narobe, temveč da se zavedamo, da nam je Kristus zapustil dediščino nove solidarnosti, ki zajema vso človeško družino.

Med narodi in celinami, celo med kristjani so zidovi. Zidovi so tudi v naši bližini in celo v človeških srcih. Da bi lahko podrli te zidove, se moramo potruditi in črpati iz izvirov zaupanja. Kako lahko celo mi, kristjani, ostajamo razdeljeni v različne veroizpovedi in včasih tudi znotraj iste Cerkve v različna gibanja, skupine ali prepričanja? Gremo celo tako daleč, da se nam naša razhajanja ne zdijo več škandal! Seveda bodo vedno obstajale najrazličnejše duhovnosti in tradicije. Toda tako smo že vdani v usodo, da je ta raznolikost postala izgovor, da ne iščemo več vidne edinosti.

Iskanje edinosti pomeni, da se odpremo in sprejmemo darove drug od drugega, da odkrijemo tisto najboljše, kar je Bog položil v sočloveka. To pa pomeni, da moramo predvsem več moliti skupaj. Če se pogosteje srečujemo pri skupni molitvi, že omogočamo Svetemu Duhu, da nas zedinja.

Podreti pa bi morali še druge zidove. Evangelij nas opominja, da je Kristus solidaren z najrevnejšimi. Čaka nas v lačnih, bolnih ali zapuščenih. Kako lahko živimo v solidarnosti tudi z njimi? Ob pretresih v svetovnem gospodarstvu se nam porajajo vprašanja. Neenakosti, celo v bogatih družbah, pa tudi nenadzorovano izkoriščanje naravnih virov so izvir jutrišnjih konfliktov. Predstavljajo težko breme za prihodnje rodove. Neodgovorno bi bilo, če bi zanikali to dejstvo.

Rešitve ne bodo samo tehnične. Trenutni družbeni nemir kliče po spremembah v naših življenjih. Delitev materialnih dobrin je nujna. V družbah, kjer vlada blaginja, se bomo morali naučiti, da bomo zadovoljni z manj, da bomo iskali osebno izpolnitev predvsem v odnosih in ne v kopičenju dobrin. Vse to zahteva odrekanje. Toda ali obstaja resnična svoboda, ali obstaja globoka in trajna radost brez odpovedovanja?

Rad bi vam povedal nekaj besed o tem, kako sem skupaj z nekaterimi brati in mladimi obiskal nekaj cerkvenih voditeljev pred Veliko nočjo. Na Svetovnem svetu Cerkva v Ženevi smo govorili predvsem o tem, kako bi lahko okrepili molitev s kristjani različnih ločin in s tem pokazali, da že sedaj pripadamo drug drugemu. Kmalu zatem smo obiskali Rim in se tako kot vsako leto srečali s papežem Benediktom na zasebni avdienci. Ganilo me je, kako toplo me je sprejel ta starejši mož, ki se sooča s toliko vprašanji in na videz neobvladljivimi razmerami.

Papeža je zelo zanimalo mednarodno srečanje mladih, ki ga pripravljamo v Ruandi v novembru. In nadvse se veseli, da nas bo lahko ob koncu leta sprejel v Rimu na evropskem srečanju mladih. Takrat se nam bo pridružil pri molitvi v baziliki Svetega Petra. Že lani nam je papež napisal: “V Rimu vas bomo toplo sprejeli.”

Ko se v Taizeju srečujemo s kristjani iz številnih dežel, spoznavamo, da si mnogi želijo, da bi naše cerkvene skupnosti živele evangeljsko veselje in preprostost, da bi živele v duhu občestva in sprave. Tako bi Kristusovo usmiljenje lahko zasijalo v svetu. Vsi lahko pomagamo oblikovati obličje cerkve tako, da se skušamo poglobiti v življenje zaupanja in občestva v naših skupinah in župnijah.

Končal bom z vprašanjem, s katerim se v Taizeju veliko ukvarjamo in ga zdaj predajam vam: kako lahko z zelo preprostimi dejanji dosežemo večjo povezanost vseh, ki ljubijo Kristusa, in odpremo naša občestva tistim, ki Kristusa ne poznajo?

Po tem občestvu in evangeljskem veselju bo Kristusova luč še bolj sijala v svetu.