Trenerji slovenske šole za animatorje se v sodelovanju z Mladim valom spopadamo z izzivi animatorjev na njihovi animatorski poti. Če te žulijo konkretna vprašanja, le piši na: ssa@drustvo-skam.si. Animatorsko rubriko najdeš vsak 2. teden v mesecu v tedniku Družina na strani Mladega vala ali na internetni strani: www.mladival.si.  Za »lušt« pa še uvod v rubriko in nekaj vprašanj ter odgovorov v nadaljevanju.

Hočem več
Zamujanje
Pomanjkanje volje
Kaj pa denar?
Komunikacija
Reševanje konfliktov
Zaljubljeni animatorji
Trenja med animatorji
Animator odklanja duhovnost

»HOČEM VEČ.«

Sonce. Veselje v zraku. Razigranost v otroških očeh. Kratke noči in dnevi, ki minejo, ne da bi vedel, kdaj. Trenutki, ko daš od sebe vse in še malo več, ko »padeš noter« in ko skoraj pozabiš nase. Za ene je to oratorij, za druge počitniški dnevi, za tretje …  Spomini te najbrž v hipu preplavijo. Zdaj se odmakni za dvesto korakov in s te razdalje poglej dogajanje na travniku, igrišču, v župnišču. Tako se laže zaveš, da biti animator pomeni veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Biti animator pomeni (tudi) biti vzgojitelj, načrtovalec, timski delavec, umetnik, igralec, menedžer, medicinska sestra, psiholog, diplomat, duhovni spremljevalec, inženir, računovodja, napovedovalec prihodnosti … Ja, lahko dodaš vsaj še deset poklicev.
Zato ni čudno, da se znajdeš v situaciji, ko imaš namesto tisoč odgovorov v žepu tisoč vprašanj. Dve možnosti sta: da pred izzivi pobegneš na varno ali pa se (dovoljeno, da z nekaj strahu J) podaš k njihovemu bistvu, jih raziščeš, preizkušaš in odkrivaš nove rešitve.

Čemu nova rubrika?
Želimo si, da bi bil tale okvirček v rdečem zate spodbuda, da tvegaš in skočiš v globino: da sprašuješ, nas izzivaš, s svojimi izkušnjami odpiraš horizont razmišljanja o animatorstvu v naši Cerkvi. Če te žulijo konkretna vprašanja, dvomi, kritike, jih napiši in pošlji na ssa@drustvo-skam.si.

Te zanima, kdo se bo sprehajal po tipkovnici?
V štirih besedah: Vesna, Marko, Fani in Jana. Voditelji pri Slovenski šoli za animatorje. Vesni Jug so otroci, za katere rečemo, da so »bolj živahni«, in mladostniki, ki veljajo za problematične, v poseben izziv. Njena specialiteta je tudi motivacija (če si jo kdaj srečal, potem razumeš J). Najdeš jo v prostorih Društva SKAM. Marko Kržišnik je mojster povezovanja izkušenj iz vodenja ter znanja s področja ekonomije in trženja. Dobro ga pozna ekipa Ml@di.net in je zavzet zagovornik in soustvarjalec svežine v programih za mlade. Fani Pečar najdeš skoraj povsod, kjer ste mladi in tisti, ki delajo z vami. Ustvarjalnost in navdušenje kar »špricata« iz nje in ko je treba kaj narisati, se je najbolje obrniti nanjo. Je odlična prevajalka duhovnih zadev v govorico vsakdanjega življenja.  S. Jana Rovtar je uršulinka. Študij pedagogike in teologije ji je na stežaj odprl vrata v delo z animatorji. Pravi, da jo zgodbe mladih ljudi spreobračajo in spodbujajo, da se, očarana nad Božjimi idejami, zelo pogosto nasmehne Gospodu Bogu.  

Naš skupni adut
Poznaš apostola Pavla? »Zadet« od srečanja z Jezusom Kristusom stoji ob tebi in te sprašuje: »Mar ne veš, da si Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v tebi?« (prim. 1 Kor 3,16) Ne katerikoli duh, ampak Duh, ki je Ljubezen; Duh, ki preiskuje globine in ki pozna tvoje srce; Duh, ki ti prihaja na pomoč, ko si slaboten, in ki prosi zate; Duh, ki te (p)oživlja in navdihuje in nas povezuje. To je tvoj – pa ne samo tvoj, ampak naš skupni vzrok za norost (prim. Ps 49,14 in 1 Kor 1,27) služenja in pričevanja, da je naš Bog tisti, ki ljubi in mu je mar čisto za vsakega otroka in (mladega) človeka.

Vesna, Marko, Fani in s. Jana

ZAMUJANJE

Najbrž ste bili v koži čakajočega ali zamudnika že vsi, ki tole zdaj prebirate. Kar nekaj ljudi se drži načela Bolje pozno kot nikoli, pri čemer prvi del res potegnejo, da pride bolj do izraza. In ko jih čakaš ter izgubljaš svoj čas in lepoto (zaradi jeze), ti čisto nič ne pomaga statistični podatek, da smo Slovenci po naravi bolj »švicarski« in da v primerjavi z drugimi narodi zamujanja menda nimamo v krvi.
Da ne bom krivična – so zamude, ki jih nikakor ne moreš predvideti: bolezen, okoliščine na cesti, nujna naloga, odločitev staršev, ki obvelja … Sicer se sama tudi, kadar se zgodi kaj od tega, ne počutim preveč dobro, ampak če se res ne da ničesar narediti, je treba zadevo sprejeti. Zame in meni podobne, ki smo včasih že malo obsedeni s točnostjo, je takšna izkušnja lahko tudi vaja v ponižnosti in zavedanju, da nisem jaz tista, ki ima vse pod nadzorom. 
Hkrati pa je res, da imamo, ko govorimo o zamujanju, v mislih »kronične« zamudnike.  Netočnost je moteča (kot praviš, srečanje se ne more začeti točno, če pa se že začne, je zamudnikom potrebno znova vse razložiti). Na dolgi rok se tisti, ki se mu to kar naprej dogaja, s tem izkaže za neprofesionalnega, neodgovornega in nespoštljivega do drugih, takih pa ljudje po navadi ne marajo.
Hkrati pa je zamujanje le vidni rezultat tega, kar se dogaja v človeku, zato ne škodi, če skušam »obuti njegove čevlje«:

• ali je morda ta vedno-pozni-animator sicer v skupini spregledan in je z zamudo deležen potrebne pozornosti;
• kakšna je njegova samopodoba: morda tako preverja, ali so ga soanimatorji pogrešali ali pa s tem kaže kompleks večvrednosti (navadno najbolj pomembni ljudje pridejo zadnji);
• morda v skupino hodi iz čisto napačnih razlogov (pod prisilo?) ali pa se v resnici sploh še ni odločil zanjo.

In pri tem ne pozabim na svoje »čevlje«: kako običajno oblikujem srečanja – se začnejo vedno na enak način; katere vstopne točke uporabljam; koliko pozornosti namenjam ozračju v skupini … 
Ker so odgovori različni, so različni tudi ukrepi. Opažam, da se izplača začenjati točno – če se da, pridem že prej, da se izognem naglici. Potem pa poskušam prve minute srečanj porabiti za kakšno igro, ki brez večjih težav omogoča vključevanje zamudnikov. Ali pa običajne točke dnevnega reda zamenjam, da zamudnik lahko dobi občutek, da je resnično nekaj zamudil.
V nekaterih skupinah pa se za zamudo uspešno obnesejo odkupnine (ali pogodbe), ki jih definiramo v začetku leta (sladoled ali čokolada sta vedno dobrodošla).
Verjetno tole bere tudi kak animator, ki tudi sam pogosto zamuja, zato ob koncu še nekaj napotkov za preprečevanje zamujanja:

• Pojdi prej spat (po 7 ali 8 urah spanja se zbudimo sami od sebe, in to spočiti);
• Prestavi uro za 10 minut nazaj (sploh, če ponavadi odlagaš delo na zadnjo minuto);
• Stvari odlagaj na določena (stalna) mesta (potem ne boš tik pred zdajci histerično »motil« svetega Antona);
• Pomisli, kako se sam počutiš, ko kdo zamuja;
• Ne išči izgovorov in ne laži, ko si sam kriv za zamudo.

Čim manj zamujanja želim!

Fani

POMANJKANJE VOLJE

Animator (lat. anima = duša) je tisti, ki navdušuje, spodbuja, poživlja, daje živahnost in razveseljuje. Kadarkoli zaslutiš, da v tebi prav to navdušenje začenja usihati, nikar ne čakaj na to, da bo treščilo ob tla in se razbilo na tisoče koščkov, ki jih ne bo več mogoče pobrati. Vsaka slutnja nam je lahko v pomoč, da se čim prej ustavimo in odreagiramo.

1. Sprejeti                                                                                                       
Včasih bi življenje lahko primerjali s sinusoido, sestavljeno iz nenehnih vzponov in padcev, tudi v volji, zagonu. Ja, tudi za dobrega animatorja to utegne veljati ;) V nedeljski božji besedi smo spoznavali naravo človeka, ki si želi, da bi bil kakor Bog, brez slabosti, brez greha ... Anselm Grün pravi, da je pomembno, da sprejmemo, da sme obstajati vse to (vzponi in padci) v nas. V resnici nam prav naše slabosti pomagajo, da se čutimo odvisne od Boga in da smo do drugih bolj rahločutni in usmiljeni. Lahko sprejmem pomanjkanje navdušenja?

2. Spoznavati se
Vsak človek je edinstven. Jaz lahko navdušenje najdem na drugačen način kot ti, saj mi je tudi upadlo zaradi drugačnega razloga kot tebi. Zato je pomembno, da si upamo iti v globine, si postavljati najrazličnejša vprašanja, ki nam lahko pomagajo odkrivati ozadje pomanjkanja navdušenja in iskati lastno pot do oživitve navdušenja. Npr.:

• Kaj meniš, da je v ozadju tvojega upadanja navdušenja: Konflikti? Preobremenjenost? Strah pred soočenjem z določeno nalogo, osebo? ...
• Na kakšne načine se spodbujaš za druge stvari v življenju, ki bi jih rad dosegel? Kaj je tvoje vodilo pri učenju/delu/drugih dejavnostih?
• Spomni se svoje prve animatorske naloge. Kaj te je spodbudilo, da si se zanjo odločil?
• Kaj te danes vodi pri tvojem animatorskem delu z mladimi? Katere svoje potrebe in želje lahko s tovrtnim delom zadovoljiš? Zakaj vztrajaš pri animiranju? Zakaj je po tvojem mnenju ta odločitev prava tudi za tvojo prihodnost?
• Kako te za delo z otroki, mladimi spodbuja Bog in zavest, da oznanjaš veselo sporočilo? V kolikšni meri spoznavaš svoje delo kot del svojega življenjskega poslanstva?

3. Izbrati svojo lastno pot.
Prebujanja navdušenja se je najbolje lotiti pri temeljih. Si ugotovil, kaj je v ozadju tvojega usihanja navdušenja? Tukaj išči svojo pot. Če navdušenje plahni zaradi konflikta z določeno osebo, se pogumno loti razreševanja tega spora. Če si preobremenjen, poglej v svoj koledarček in v njem naredi več prostora, da boš lahko zadihal. Če te je strah, da bi se soočil z določeno nalogo in le to samo prelagaš iz dneva v dan, se spoprimi z njo, pa bo bolje. Če ti manjka opora, na tvoji poti, jo poišči ...
Zveni preveč preprosto? Vem, ne čaka te najbolj preprosta naloga. Vendar ne pozabi, da v tej nalogi nisi sam. Mogoče si postal animator, ker je nekdo v tebi prepoznal določene odlike in te povabil, da sodeluješ, ali pa ker čutiš veselje do otrok in mladih ... Ampak za tem stoji tudi klic Boga, ki je predte postavil pomembno poslanstvo. In pri opravljanju tega poslanstva te ne bo pustil samega. Prepusti se mu, da te poživi.

Vesna

KAJ PA DENAR?

Iskanje finančnih sredstev največkrat povežemo z birokracijo, mogoče neuspešno izkušnjo iskanja sponzorskih sredstev, v zadnjem času tudi z gospodarsko krizo. Kljub vsemu bi vas želel opogumiti in vas povabiti, da odgovorite tudi na to vprašanje. Za začetek naj vam zaupam, da je tudi iskanje finančnih sredstev lahko ustvarjalno in mladim pomaga pri rasti v odgovornosti. Velikokrat je tudi priložnost, da se v dejavnostih, ki jih načrtujete, vaš prijatelj, ki bi ga sicer težko pridobili za kaj takega. Poglejmo si skupaj, kako začeti.

• Poglejmo širše!

Velikokrat smo ujeti v pasti, da na finančna sredstva gledamo zelo ozko. Ko to nalogo zaupamo soanimatorju in mu poskušamo razložiti, kaj je njegovo delo, se naša razlaga običajno glasi: »Do 15. februarja moraš na občino oddati prijavo na razpis« ali pa »razpošlji prošnjo za sponzorje podjetjem«.  Zagotovo prideta na vrsto tudi ta dva koraka, še prej pa je dobro, da naredimo dve stvari. Najprej poglejmo, za kaj sploh potrebujemo finančna sredstva. Na seznamu se bodo zagotovo našle stvari, ki bi jih laže dobili v materialni obliki. Donatorjem ali sponzorjem je lažje, če nam namenijo nekaj kemičnih svinčnikov, pekarna nam priskrbi nekaj hlebcev kruha, avtoprevoznik pa nas celo brezplačno odpelje na izlet. Ko imamo seznam, kaj potrebujemo, sestavimo še seznam, kdo ima od našega projekta posredne ali neposredne koristi. Vzemimo za primer oratorij v manjšem mestu ali vasi. Zagotovo imajo od oratorija korist otroci, njihovi starši, tudi stari starši. Zaradi tega za oratorije marsikje prispevajo starši. Korist imajo tudi drugi župljani in občani, mogoče celo župan, ki potrebuje podporo ljudi na bližajočih se volitvah. Tu so še posamezna podjetja, ki gradijo pozitivno podobo v okolju, kjer delujejo.  Če boste ob dolgem seznamu navdušeni, naj vas opozorim samo na dve stvari: dobro premislite, kakšne koristi imajo posamezne skupine na seznamu, saj boste odslej z njimi govorili predvsem o teh koristih, ter pri vsaki skupini odgovorite na moralne dileme, ki se bodo pojavile same po sebi.

• Zaupajmo v svoj projekt

Dogovarjanje s potencialnimi sofinancerji, naj bo z izpolnjevanjem razpisa ali s telefonskim pogovorom s predstavniki podjetij, nas velikokrat postavi v držo »ponižnosti«, kot bi stali na ulici in prosili za drobiž. Ta drža ni potrebna. Kar delate, ne pomaga le vašim animirancem, ampak prinaša koristi mnogim deležnikom projekta. Prav je, da ne pričakujemo preveč, da ostajamo skromni v svojem delovanju, vendar zaupajmo v projekt. Kako trdno stojimo za svojimi načrti se tako kot v podjetniškem svetu tudi pri mladinskem delu velikokrat pokaže prav pri zagotavljanju sredstev. Prepričan sem, da je to lahko zelo koristna izkušnja za vsakega. Samo pogumno.

Vem, da ostaja še veliko vprašanj nerazjasnjenih. Če se srečujete s podobnimi težavami, nam pišite. Mogoče bomo naslednjič nadaljevali, kjer smo danes zaključili.

Marko

KOMUNIKACIJA

Najprej se vprašajmo, kakšne koristi prinaša komuniciranje z župnijsko, lokalno ali širšo skupnostjo. Da bi prepoznavali priložnosti, ki jih odprtost in upoštevanje vseh prinaša, je najprej dobro prepoznati deležnike projekta, ki ga izvajamo. Deležniki namreč predstavljajo vse skupine in posameznike, ki vplivajo na organizacijo in na katere vpliva s svojim obstojem in delovanjem tudi organizacija.

Zakaj komunicirati s posameznimi deležniki?
Kot deležnike najprej prepoznamo ciljno skupino, torej komu je v prvi vrsti projekt namenjen. Drugi so starši. ki v veliki meri slišijo iskrene odzive otrok. Komunikacija s starši je tako zelo pomembna pri našem delu. Pomembni deležnik, ko govorimo o projektih znotraj župnij, so duhovniki, kateheti, župnijski svet in drugi aktivni v župnijskem občestvu. Z župnikom se lahko dogovarjamo, kako vključiti mlade v župnijo, kako jih podpirat, komu zaupati ključe in drugih praktičnih rešitah, ki so lahko z dobro komunikacijo enostavne. Zelo pomembni deležniki je tudi celotno župnijsko občestvo. Marsikje se je že zgodilo, da so mladi hitro obupali ob očitajočih pogledih starejših gospa, ko so med mašo igrali mladinske pesmi in zraven ploskali.
Vsak od njih lahko pozitivno ali negativno vpliva na naše delo oz. je od načina komunikacije odvisno, kako bo naše delo prepoznano v njihovih očeh. S tem pa je velikokrat povezana tudi kvaliteta našega dela in prizadevanje za deležnike, ki smo jih postavili v prve vrste, torej otroke in mlade.

Katere poti za komuniciranje izbirat?
Pri prenosu sporočila smo večkrat v dilemi, katere poti izbirat. To je odvisno od večih dejavnikov: vsebina sporočila, čas, ki nam je na voljo, namen sporočila in sogovornik.
Ko moramo sporočiti animatorju, kdaj je srečanje, je »sms« lahko primerna izbira, medtem ko je za pogovor o njegovi vlogi pri projektu boljši osebni pogovor. Ko želimo sporočilo prenesti na večje število animatorjev, na voljo pa imamo malo časa, so primerna sporočila prek e-pošte in spletnih skupnosti.
Kaj pa narediti, ko je naš sogovornik celotna lokalna skupnost? V tem primeru so lahko dobra izbira množični mediji. Spletna komunikacija ponuja veliko možnosti – od spletnih skupnosti, e-dnevnika do spletnih portalov, vendar je kontekst lahko po njihovi naravi zelo različen. Tako je na facebook-u težko objaviti širšo razpravo na določeno tematiko. Prav tako kot je v časopis s pretežno ozko strokovno vsebino težko pisati o zaključnem praznovanju animatorjev. Spodbudil bi vas, da se opogumite in o svojih dogodkih obvestite vsaj lokalne medije, saj so le ti običajno odprti za tovrstno dogajanje in imajo lokalno velik doseg.

Komunikacija je velikokrat prepuščena spontanim odzivom na priložnosti. Zaradi tega prevečkrat pozabimo na koristi, ki jo za naš projekt na daljši rok prinaša prav komuniciranje z župnijsko in lokalno skupnostjo. Bodimo pogumni ter odprti za nove izzive tudi na tem področju ter odgovorno sprejmimo tudi to nalogo, saj bo zagotovo obrodila sadove.

Marko

REŠEVANJE KONFLIKTOV

Ko je bilo dela s pripravami na oratorij največ, so se animatorji sprli med seboj. Bi morala vztrajati pri delu ali reševati spor? (Taja)

Podobno mi je pripovedovala voditeljica oratorija, ki so jo po slabi uri odsotnosti pričakali animatorji v dveh skupinah na stopnišču župnišča, bolj razdvojeni kot za meter stopnic. »Pravi čas! Med letom so bili najboljši prijatelji. Zdaj ko je dela čez glavo, pa se skregajo! Zaradi nepomembnega dela scene!«
Ker so spori del našega življenja, je večina verjetno že bila v podobni situaciji. Do njih pride zaradi različnih interesov, želja, mnenj, osebnosti … In v stresnih situacijah, ko smo vsi bolj napeti in občutljivi, se zaiskri še hitreje kot običajno. Odzivi vpletenih so odvisni od situacije (npr. če je potrebno rešiti kake stvari pred ognjem, bomo najprej naredili to in se šele potem posvetili problemu), kljub temu pa velja načelo, da ima v skupini reševanje spora prednost.
Priznam, da me je tega vedno malo strah. Morda je v ozadju zmotno enačenje konflikta z nasiljem. Posledice, ki jih konflikti prinašajo, niso nujno negativne, so pa odvisne od tega, ali smo spore pripravljeni reševati in kako. Ob soočanju z njimi spoznavamo sebe in druge, učimo se dogovarjanja, poslušanja, sklepanja kompromisov, iskanja najboljše rešitve…
Načinov reševanja konfliktov je več: kakšnega se lahko naučimo v skupinski superviziji, v šoli je sedaj zelo popularna (in uspešna) mediacija, sem spada tudi samorefleksija, pa pogajanja in dogovarjanje. Za vse pa gotovo velja spodnje:
- Nemogoče je rešiti spor z razgreto glavo. Poskusi se najprej umiriti – nekajkrat globoko vdihni, v mislih štej do 20, pojdi na sprehod, umij si obraz z mrzlo vodo …
- Izogibajmo se govora, ki drugega postavi v obrabno pozicijo. Poskusimo uporabljati ti. »JAZ STAVKE«, v katerih povemo, kako se ob dogodku počutimo. Z njimi gradimo ozračje, v katerem nismo naperjeni drug proti drugemu, ampak smo skupaj postavljeni proti problemu.
- Uporabljajmo aktivno poslušanje. Pogosto je vzrok za kratek stik različno razumevanje istih pojmov. Preverite, ali govorite »isti jezik«. S takim poslušanjem hkrati kažete spoštovanje do drugega.
- Prevzamimo svoj del odgovornosti. V večini sporov je krivda na obeh straneh in veličina se pokaže, ko smo sposobni videti tudi svoje pomanjkljivosti. Hkrati omogočimo iskanje rešitve zmagam-zmagaš (»win-win«).
Nisem popolnoma prepričana, ali je mogoče rešiti vse konflikte, zagotovo pa ni situacije, ko bi lahko rekli, da ne moremo narediti ničesar. In pri tem molitev, v kateri problem in vpletene v njem, postaviš v božje okolje, nikakor ni zanemarljiv način reševanja. Lepe počitnice s čim manj spori!

Fani

ZALJUBLJENI ANIMATORJI

Neja, hvala za tvoje vprašanje, ki je še čisto sveže. Iz njega vejeta zagnanost in navdušenje, pa tudi voditeljski potencial. Očitno dobro opazuješ, saj prepoznaš točke, ki bi se jih dalo izboljšati. 
Praviš, da nimaš nič proti zaljubljenosti. Jap, res je zaljubljenost dar. Tako kot prijateljstvo. Z darom lahko naredim dvoje: ga pograbim zase ali pa ga sprejmem tako, da ga delim z drugimi. Vsak odnos mi je podarjen, da se skozi njega učim živeti, sprejemati in dajati, graditi skupnost. Odnos, ki me zapira pred drugimi, je prostor, kamor moram še danes povabiti Jezusa Kristusa, da vanj vzida okna in vrata in ga pošteno prezrači (=dovolim, da me Gospod Bog v tem odnosu odreši). Zaradi kemije in hormonov, ki takrat, ko sem zaljubljena, norijo po meni, pa je to malo zahtevnejša naloga, kajne?
Kaj storiti v tvoji situaciji? Si opazila, kaj se je dogajalo v tebi? Običajna, zelo človeška pot je naslednja: opazim – gre mi na živce – se jezim – obsodim (samo v mislih ali tudi z besedo). Verjamem, da bi mi sama znala predlagati boljši pristop. Samo ugibam lahko, zakaj se voditelj ni odzval: ker ni imel časa, ker si ni upal pristopiti ali pa zares ni opazil? Opominjanje je najprej voditeljeva naloga. Pa vem, da boš takoj vskočila in me popravila – vsi se moramo spodbujati med seboj. Zaradi vlog je dobro, da voditelja opozoriš na to, kar opaziš. Kaj bo storil, je njegova odgovornost. A to najbrž ni vse, kar lahko storiš. Se spomniš, kaj Kajn odgovori Bogu, ko ga sprašuje po Abelu? – »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9b) Da, prav zato, ker sem varuh/-inja svojega brata in sestre, nimam pravice molčati. A če ne ljubim, je boljše ostati tiho in najprej prositi za ljubezen. Iz izkušnje vem, da se potem lahko odrečem vsaj zadnjemu koraku – obsodbi. Namesto tega izberem besedo, ki ne ruši. Kot pravi Jezus: najprej na štiri oči, šele potem pred drugimi (prim. Mt 18,15–16). Besedo lahko zavijem v humor. A naj bo jasna: To bo vajina zmaga.
Še beseda o pripravi na oratorij. Sama veš, da ni dovolj, če je le-ta samo »tehnična«. Res zahteva več časa, toda pomembno je, da si povemo, kaj pričakujemo, česa se bojimo in kaj si želimo, da določimo »pravila igre«. Ne gre samo za to, kako med oratorijem živim odnos s tistim, v kogar sem zaljubljena. Gre tudi za moje prijatelje – sem se sposobna odpovedati njihovi družbi in pomagati mlajšemu animatorju, biti z otroki namesto klepetati? Sem sposobna odložiti telefon in biti 100 % na mestu? – Drobne odpovedi prinesejo veliko veselje. Neja, bova že danes izkoristili priložnost, da ga doseževa?     

s. Jana

TRENJA MED ANIMATORJI

• Pomen pričakovanj

Zakaj so se animatorji odločili za sodelovanje: ker jim je pomembna animatorska skupina? Bi radi čim več časa preživeli z otroki? Bi radi napredovali v določeni voditeljski veščini? Pomembno je, da si svoja pričakovanja podelite med seboj (včasih je namreč vzrok za razhajanja prav to), tudi pričakovanja o vzdušju v skupini. Potem skupaj ali v voditeljskem timu razmišljate, kako odgovoriti na izrečena pričakovanja.

• Povejte si neizrečeno!

Ena izmed najbolj odrešujočih dejavnosti v času, ko stvari niso v redu, je refleksija, saj nas spodbuja, da si povemo, kako določene stvari doživljamo. Lahko je zelo težka in naporna, ali pa zanimiva in odrešujoča, ko si animatorji povedo, kaj doživljajo, spoštljivo, refleksiji pa sledi akcija. Voditelj lahko s premišljeno izbranimi metodami in vodenjem refleksije veliko prispeva, da bo le ta obrodila sadove.

• Sproščujoče dejavnosti, ki povezujejo

Vzdušje med animatorji lahko izboljšate z dejavnostmi za graditev tima. Te niso nujno neposredno vezane na oratorij: npr.  dogovorite se za skupno kosilo, se popeljete na kakšen izlet, ob rojstnem dnevu kakšnega animatorja ne zamudite priložnosti in ga pojdite obiskat,  združite se  v skupini molitvi k Njemu, ki vas povezuje ...

In zdaj je na vrsti akcija. Veliko blagoslova pri vodenju animatorske skupine ti želim!

Vesna

ANIMATOR ODKLANJA DUHOVNOST

V ekipi imamo animatorja, ki zavrača vse, kar je povezano z duhovnostjo. Kaj naj?
Ksenija
Draga Ksenija,
Kaj praviš, zakaj tale animator želi biti del vaše ekipe? Morda ga pritegne naboj ustvarjalnosti in povezanosti, vaša sposobnost spreminjanja ustaljenih navad in tudi človeških src. Mogoče ste ga izzvali s svojo identiteto, ki zajema mladost, aktivnost, tudi duhovnost. Ali pa se med vami preprosto počuti sprejetega. Možno je, da so dejavnosti, ki jih pripravljate, zanj priložnost, da se  dokaže in je potrjen. Eden od možnih razlogov je tudi ta, da ga delo z mladimi in otroki veseli, pri vas pa lahko zbira prav take izkušnje.
Ne samo tale mladenič – vsak animator potrebuje jasen oseben odgovor, zakaj to počne, sicer navdušenje hitro ugasne. Sama veš, da animiranje poleg zadovoljstva prinese ogromno situacij, ki zahtevajo vero, upanje, ljubezen na zelo konkreten, požrtvovalen, včasih celo boleč način. Povej – kje takrat najdeš moč in smisel in žar?
Če si bila kdaj na šoli za animatorje, se spomniš, da ste tam razmišljali tudi o tem, da je animator poklican od Boga. On je Šef ekipe. On izbira sodelavce. Seveda vabi na načine, ki so mladim blizu: po prijateljih, po odkrivanju svojih talentov, po lakmusovem papirju, ki se mu reče veselje; včasih Bog izbere direktno pot: molitev, izkušnjo Božje bližine, Besedo. Spomnim se, kako me je na začetku srednje šole zadela tale: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8). – Ksenija, si kdaj pomislila, da ima Bog načrt tudi za tega animatorja? Si ga vprašala, kakšen je? Poskusi. Bog odgovori na iskrena vprašanja.
Z izrazom duhovnost imava v mislih molitev, zakramente, pogovor o Bogu. Zakaj vaš animator to zavrača? Včasih se zadaj skriva negativna izkušnja. Ali pa je vera zanj le seznam zapovedi, ki jih je težko razumeti in nemogoče živeti.  Možno je, da molitev v skupini nima svojega mesta in izpade kot nepotreben privesek. Taka duhovnost najbrž tudi tebe ne prepriča, kajne? Pa še nekaj: molitev je lahko lepa in nagovori tudi brez vere v Boga. Toda smiselna molitev postane šele takrat, ko je izraz osebnega odnosa z Bogom. Ta pa je stvar zrelosti in milosti (= unikatno darilo, ki ga Bog pripravi za vsakega). Ksenija, boš prosila, da se mu to zgodi? No, če mu to seveda privoščiš ;)
Sprašuješ, kaj lahko storiš. Prvo: da animatorja sprejmeš takega kot je. Drugo: da ga skušaš bolje razumeti. Pomagal ti bo kakšen spontan pogovorček na to temo. Tretje: da zanj rečeš besedo pri Bogu. Največ, kar lahko storiš, pa je to, da sama živiš pristen odnos z Bogom. Mogoče se bo prav ob tebi ta animator vprašal, od kje tvoj ogenj – in si ga zaželel tudi zase.

s. Jana