|
|
 |
Zgodba o uspehu gre okrog sveta
Rim v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V neopazni stranski ulici blizu trga Sv. Petra se je skupina mladih redno srečevala ob molitvi in pogovoru. Pogosto se jim je pridružil nemški škof Paul-Josef Cordes, podpredsednik Papeškega sveta za laike. Tukaj, v cerkvi Sv. Lorenza, se je rodila ideja. Papež Janez Pavel II. je povabil vernike v Rim, da bi skupaj praznovali Sveto leto odrešitve v letu 1983/84, s katerim so obeležili 1.950 obletnico smrti Jezusa Kristusa. In ob tem praznovanju je bilo veliko dogodkov pripravljenih posebej za mlade. Pri Sv. Lorenzu so začeli razmišljati, kako bi iz tega enkratnega srečanja lahko ustvarili nekaj stalnega. Dela v »ozadju« so se lotili mladi skupaj s škofom Cordesom …
Leta 1984 se je več kot 300.000 mladih z vsega sveta odzvalo na papeževo povabilo in prišlo v Rim na trg Sv. Petra na mednarodni jubilej mladih na cvetno nedeljo. Že takrat je bilo iskanje namestitev glavni logistični izziv: ko so rimske mestne oblasti v zadnjem trenutku prepovedale postavitev velikega šotorišča za mlade goste, se je 6.000 družin spontano odločilo, da bodo mlade gostili v svojih domovih. Poleg škofov, ki so se pogovarjali z mladimi, sta se srečanja udeležila tudi mati Tereza iz Kalkute in brat Roger iz Taizéja. Medtem ko so v katedrali Sv. Petra obhajali sv. mašo, so mladi v koloseju so mladi molili križev pot. Odziv je bil navdušujoč in na večer pred cvetno nedeljo, je papež nagovoril mlade: »Kakšen čudovit prizor, da ste v tem trenutku zbrani tukaj! Kdo pravi, da je današnja mladina izgubila smisel za vrednote? Ali je sploh res, da na mlade ne moremo več računati?« Papež je mladim zaupal simbol: velikanski lesen križ, ki je kasneje postal znan kot Križ svetovnega dneva mladih.
Leto mladih
Razmišljujoč o trditvi, da se na mlade ne more več računati, se je papež odločil, da bo srečanje z mladimi več kot le enkraten dogodek. Mladi pri Sv. Lorenzu in Svet za laike so razmišljali enako kot papež. Ko so Združeni narodi leto 1985 razglasili za Mednarodno leto mladih, so se v Rimu odločili: še eno srečanje mladih z vsega sveta s papežem bo organizirano v tistem letu. Časa je bilo malo, organizatorji so začeli delati s polno paro. Več kot 250.000 mladih se je odzvalo papeževemu povabilo in za cvetno nedeljo leta 1985 prišlo v Rim. Neposredno pred srečanjem, 31. marca 1985, je papež mladim vsega sveta napisal pismo. Glavna tema je bila odgovornost vseh generacij za prihodnost: »Odgovornost za današnjo resničnost in njene različne oblike je predvsem pri odraslih. Vam pripada odgovornost za tisto, kar bo nekoč skupaj z vami postalo resničnost; to pa je stvar prihodnosti.«
Teden dni po srečanju z mladimi je papež na presenečenje mnogih razglasil ustanovitev Svetovnega dneva mladih kot rednega srečanja. V svojem Velikonočnem sporočilu Mestu in svetu 7. aprila je rekel: »Prejšnjo nedeljo sem se srečal s sto tisoči mladih; njihovo veselo navdušenje se me je zelo dotaknilo. V želji, da bi se ta čudovita izkušnja ponovila v prihodnjih letih in da bo vpeljano mednarodno srečanje na cvetno nedeljo, ponovno potrjujem svoje prepričanje: mladi se soočajo s težavno a hkrati vznemirljivo nalogo: spreminjanje osnovnih mehanizmov, ki spodbujajo egoizem in zatiranje v odnosih med narodi, in ustvarjanje novih struktur, ki bodo usmerjene k resnici, solidarnosti in miru.« V svojem božičnem nagovoru kolegiju kardinalov, 20. decembra, je papež ponovil svoj pogled, da mora Svetovni dan mladih postati vsakoletno srečanje: »Gospod je posebej blagoslovil to srečanje (na cvetno nedeljo), zato bo v prihodnjih letih praznovanje svetovnega dneva mladih na cvetno nedeljo v sodelovanju s Svetom za laike.«
Prvi svetovni dan mladih
Rodila se je zgodba o uspehu, ki bo pritegnila svetovno pozornost, saj je napredovala tako zmagoslavno. Prvi dejanski svetovni dan mladih so v Rimu praznovali na cvetno nedeljo leta 1986. Ponovili so ga leta 1987, po tem pa se svetovni dan mladih praznuje praviloma na vsaki dve leti v eni izmed svetovnih prestolnic. V vmesnih letih se svetovni dan mladih praznuje na cvetno nedeljo v Rimu in škofijah po vsem svetu.
Leta 1987 so se mladi z vsega sveta srečali v Buenos Airesu (Argentina): milijon udeležencev je papeža slišalo reči: »Rad bi ponovil, kar sem vam povedal na prvi dan svojega pontifikata: da ste vi upanje Svetega Očeta, upanje Cerkve.« Papež je mlade prosil naj bodo ustvarjalni pri oblikovanju sveta: »Na ta način gradite civilizacijo življenja in resnice, svobode in pravice, ljubezni, sprave in miru.« Pod vtisom teh izkušenj je papež v svojem apostolskem pismu o laikih Christifideles laici 30. decembra 1988 eno poglavje posvetil tudi mladim: »Cerkev ima mladim veliko za povedati in mladi imajo Cerkvi veliko za povedati. Ta obojestranski dialog mora biti iskren, jasen in srčen, da bi ustvaril prijazno okolje za izmenjavo med generacijami in da bo za Cerkev in civilno družbo vir bogastva in mladosti. Naslednje leto je okrog 600.000 mladih priromalo v Santiago de Compostela. Janez Pavel II. jih je vpršaal: »Zakaj ste tukaj vi, mladi iz devetdesetih let dvajsetega stoletja? Ali ne zato, ker v sebi čutite duha tega sveta?«
Po padcu zidu
Leta 1991 je milijon in pol mladih prišlo na svetovni dan mladih v poljsko mesto Czestochowa. Po padcu železne zavese je bila to prva priložnost za mlade iz vzhodne Evrope, da so se lahko neovirano udeležili srečanja. »Mladi z vzhoda in zahoda Evrope – stara celina računa na vas, da boste pomagali zgraditi to skupno hišo, od katere pričakujemo prihodnost solidarnosti in miru … Za dobrobit prihodnjih generacij bo nujno, da bo nova Evropa zgrajena na temeljih tistih duhovnih vrednot, ki določajo najgloblje bistvo njene kulturne tradicije.« Leta 1993 se je pol milijona mladih srečalo s papežem Janezom Pavlom II. v Denverju v ZDA. Z odra, katerega ozadje je bilo gorovje Rocky Mountains, je papež nagovoril mlade: »Ne potlačite svoje vesti! Vest je naše resnično srce in svetišče, kjer smo sami z Bogom … Ne bojte se iti na ulice in na javna mesta … Zdaj ni čas, da bi se sramovali Evangelija … Ne bojte se zbežati iz udobnih in rutinskih načinov življenja in sprejeti izziva, da bi Kristusa oznanjevali v moderni prestolnici.«. Največje srečanje vseh časov je bilo leta 1995 v Manili (Filipini): štiri milijone mladih je vzklikalo papežu, ko je pozival k sočutju do sočloveka: »Ali ste se zmožni dajati sebe, svoj čas, svojo energijo in svoj talent za dobrobit drugih? Ste zmožni ljubezni? Če ste, potem lahko Cerkev in družba pričakujeta velike stvari od vsakega izmed vas.«
V Parizu se je leta 1997 na svetovnem dnevu mladih zbral skoraj milijon mladih. Janez Pavel II. je mlade pozval, naj bodo žive priče: »Vaše potovanje se ne konča tukaj. Čas se ne bo ustavil. Nadaljujte po cestah sveta, po cestah človeštva in ostanite združeni v Kristusovi Cerkvi!«
Na poti v Nemčijo
Jubilejno leto 2000 je postalo jubilejno tudi za svetovni dan mladih. Skoraj dva milijona mladih sta se zbrala v Rimu. Papež je mladim romarjem zaupal: »Svoje misli namenjam tudi mladim iz drugih Cerkva, ki so nocoj tukaj: svetovni dan naj bo še ena priložnost za medsebojno spoznavanje in za skupno prošnjo Svetemu Duhu za dar popolne edinosti vseh kristjanov!« Dve leti kasneje se je v Torontu (Kanada) zbralo 800.000 mladih. Papež je mlade pozval naj pomagajo oblikovati prihodnost vsega človeštva: »V veliki katedrali v Kölnu častijo relikvije Sv. treh kraljev, Modrih z vzhoda, ki so sledili zvezdi, ki jih je vodila h Kristusu. Kot romarji svoje duhovno potovanje v Köln začenjate danes. Kristus vas tam pričakuje na 20. svetovnem dnevu mladih!«
Novo obdobje
Svetovni dan mladih v Kölnu leta 2005 je bil prvi po smrti papeža Janeza Pavla II. Njegov naslednik, papež Benedikt XVI., je pobudo svojega predhodnika nadaljeval in tako svetovni dan mladih naredil za običajen del življenja Cerkve. Pri nedeljski sv. maši je 1.200.000 mladih spodbudil: »Vem, da si prizadevate za velike stvari in se želite zavezati k graditvi boljšega sveta. Dovolite, da to vidijo tudi drugi, da to vidi svet, saj je to točno tisto pričevanje, ki ga svet pričakuje od učencev Jezusa Kristusa; na ta način in predvsem skozi vašo ljubezen, bo svet lahko odkril zvezdo, ki ji sledimo kot verniki.« Na konec sveta, v Sydney (Avstralija) je tri leta kasneje poromalo 400.000 mladih, ki jih je papež presenetil z vprašanjem: »Kaj pa boste vi zapustili prihodnjemu rodu? Ali vaša življenja gradite na trdnih temeljih, gradite nekaj, kar bo ostalo? Ali živite vaše življenje tako, da dajete prostor Svetemu Duhu sredi tega sveta, ki hoče pozabiti na Boga, ali ga celo zavrača v imenu lažne svobode? Kakšno dediščino boste zapustili mladim, ki bodo prišli?« Od mladih se je poslovil z besedami: »Napočil je trenutek, da si povemo zbogom, ali rajši, na svidenje! Upam, da se bomo videli čez tri leta. Svetovni dan mladih 2011 bo v Madridu, v Španiji. Do tistega trenutka molimo drug za drugega in pred svetom veselo pričujmo za Kristusa.« |
