|
|
 |
Zavetniki Svetovnega dneva mladih so tesno povezani s tradicijo španske Cerkve, od prvih svetnikov (sv. Izidor), do nedavno razglašenih (sv. Rafael Arnáiz). Vsi izbrani svetniki imajo korenine v Španiji, da bi tako SDM lahko še bolj izviral iz kulture države, ki ga pripravlja.
Sveti Izidor (Madridski)
 Španska kraljeva družina si je že od nekdaj želela, da bi bil Izidor prištet med svetnike. Skoraj petsto let po njegovi smrti se je to tudi zgodilo; k temu je veliko pripomogla čudežna ozdravitev kralja Filipa III. Ta je namreč nekoč po vrnitvi s potovanja smrtno zbolel. Prosil je, naj mu prinesejo Izidorjevo relikvijo. Ko se ji je dotaknil, je v trenutku ozdravel. Podobnih resničnih čudežev (pa tudi legend) se je v življenju tega preprostega kmeta zgodilo še veliko, mnogo jih je bilo tudi na njegovo priprošnjo. Izidor je še kot mlad fant odšel služit k madridskemu plemenitašu Janezu de Vergasu in pri njem ostal do smrti. Starši so ga vzgojili v veri, pridnosti in poštenosti in gospodar je te njegove vrline znal ceniti in spoštovati. Polja in njive so se ob delu njegovih rok razcvetele in zanemarjeno posestvo si je, največ zaradi njegovih žuljev in truda, opomoglo. Moč za napore je črpal iz vsakodnevnega obiska cerkve in, lahko bi rekli, nenehne molitve. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dajala vedrost in mir; vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo, pravi njegov življenjepisec. Čeprav je bil sam reven, je podpiral druge reveže in jim dajal hrano.
Rodil se je okoli leta 1070 v Madridu v Španiji, umrl pa 15. maja 1130 v okolici Madrida.
Družina: Njegovi starši so bili revni dninarji. Poročil se je s prav tako ubogo, a pobožno in delavno Marijo Toribijo, s katero je po zgodnji smrti sina edinca živel v deviškem zakonu. Tudi njegova žena je svetnica, sv. Marija della Cabeza.
Zavetnik: Velja za zavetnika kmečkega stanu, kmetov, je zavetnik Madrida, priprošnjik za dobro žetev, proti suši in za dež.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot kmeta z motiko, žitnim snopom, s koso, cepcem ali lopato. Številne podobe ga prikazujejo, kako kleče pred znamenjem moli, angel pa namesto njega orje njivo.
Čudeži : Najbolj znan je dogodek, ko ga je gospodar našel zatopljenega v molitev, angel pa je z dvema paroma volov oral njivo.
Legende: Ko je nekega jutra, tako kot ponavadi, zjutraj klečal v cerkvi sv. Marije Magdalene, mu otroci pritečejo povedat, kako mu volk na travniku trga živino. Izidor ostane miren, dokonča molitev, ko pa pride kasneje na travnik, najde živino nepoškodovano, volka poleg pa raztrganega.
Pri nas: Sveti Izidor se pogosto pojavlja v slovenski narodni pesmi. Štrekelj navaja kar 14 pesmi o njem iz različnih krajev Slovenije, vse pa se začenjajo z verzom Svet’ Izidor je ovce pasel …
Beatifikacija: Papež Pavel V. ga je leta 1619 razglasil za blaženega, Gregor XV. pa 12. marca 1622 za svetnika. Med svetnike je prišteta tudi njegova žena.
Goduje: 15. maja.
Sveta Marija de Cabeza
Bila je žena sv. Izidorja (glej zgoraj). Umrla je leta 1175, beatificirana je bila leta 1697.
Tako kot sv. Izidor je tudi Marija postala puščavnica, prav tako pa je zaslužna tudi za čudeže. Svoje ime je dobila po svoji smrti (cabeza pomeni glava), saj je njena glava, ohranjena v relikviarju, ki so jo nosili v procesiji, pogosto poskrbela za dež z neba na prizadetih območjih. Njene posmrtne ostanke častijo vsi Španci s procesijami in romanji v Torrelaguno, kamor so jo prenesli leta 1615.
Goduje: 9. septembra.
Sv. Izidor in sv. Marija della Cabeza sta upodobljena na mozaiku p. Rupnika v kapiteljski dvorani madridske stolnice (glej sliko).
Sveti Janez od Križa
 Rodil se je kot tretji otrok očetu Gonzalu, ki je bil sicer plemiškega rodu, a ne preveč premožen, in globoko verni materi Katarini. Po očetovi smrti je mati preselila v Medino del Campo, ki je bila tedaj cvetoče trgovsko mesto. Dobrotnik don Alfonzo Alvarez de Toledo je Janezu omogočil, da je pri jezuitih obiskoval latinsko šolo. Ljubezen do resnice je bila njegova življenjska potreba in vse močneje se je v njegovem srcu oglašal duhovni poklic. Na god apostola Matija, 24. februarja 1563, je vstopil v karmelski red in si izbral ime brat Janez od sv. Matija. Ta red si je izbral, ker je vedel, da v njem prav posebej častijo Marijo. Leta 1567 je prejel mašniško posvečenje in opravil svojo prvo daritev v Medini del Campo. Srečal se je s sv. Terezijo Jezusovo, ki je prenavljala samostane v prvotni strogosti. Sv. Janezu, ki je premišljeval, da bi odšel h kartuzijanom, je pomagala, da se je lotil prenove svojega redu. Ponudila mu je hišo v vasici Durvelo, ki jo je njej poklonil neki plemič. Sem je prišel Janez s skupinico redovnikov, zavzetih za življenje po prvotnem Pravilu, 28. novembra 1568. Janez si je glede na nov življenjski program izbral tudi novo ime Janez od Križa. Velik in hiter uspeh prenove pa je vzbudil hudo vznemirjenje pri tistih, ki so bili z dotedanjim življenjem v samostanu zadovoljni. Nove stroge redovnike so imeli za novotarje in jih razglasili za upornike. Največ nejevolje je bil seveda deležen Janez, ta odločni in goreči redovnik, ki je s svojo kontemplacijo potegnil za seboj veliko resnih redovnikov. Prišlo je tako daleč, da so ga sobratje celo zaprli v ječo. Telesno trpljenje in dušna zapuščenost sta njegovo duhovnost še močneje prečistila. Povzpel se je do najvišjih stopenj mističnega združenja z Bogom. Ob tem so dozorevali žlahtni sadovi njegovega duha – njegove pesmi in spisi.
Sv. Janez od Križa je eden največjih učiteljev in pričevalcev mističnega izkustva. Deležen velikih nasprotovanj, preganjanj in celo jetništva svojih sobratov je vztrajno napredoval na poti čiste ljubezni. Ko je bil nekoč pred Križanim zatopljen v molitev, je slišal razločne besede: "Janez, kakšno nagrado hočeš od mene za vse to, kar si napravil in pretrpel zame?" Janez je mirno prosil: "Gospod, trpim naj in naj bom preziran zaradi ljubezni do tebe." Zato ga nekateri imenujejo kar sv. Janez od Ljubezni. Kot eden največjih španskih lirikov je postal učitelj na poti vere, ki izhaja iz ›nič‹ in je usmerjena k ›vsemu‹. Postal je moder voditelj celim generacijam ljudi, ki so se podali na pot molitve in kontemplacije. Velja kot najjasnejši in najbistrejši mistični teolog nove dobe. Zato ga je papež Pij XII. 24. avgusta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja.
Rodil se je 24. junija 1542, umrl pa 14. decembra 1591.
Beatifikacija: Za blaženega je bil razglašen leta 1675 in 27. decembra 1726 za svetnika.
Goduje: 14. decembra.
Dela: Svoja izjemna mistična razsvetljenja je opeval in razlagal v svojih delih Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Živi plamen ljubezni.
Sveti Janez Avilski
 Bil je sin judovskega konvertita. Po smrti staršev je razdal večino podedovanega premoženja ubogim. Študiral je teologijo in filozofijo, da bi postal duhovnik in misijonar med Indijanci in v Mehiki. Seviljski škof ga je določil za ljudskega pridigarja. V svojih pridigah je ostro nastopil proti grehom vladajočih slojev in si s tem prislužil nekaj vplivnih sovražnikov. Inkvizicija ga je obtožila krive vere, bil je zaprt, a so obtožbe kasneje umaknili. Pri pridigah je uporabljal ljudski jezik, s čimer je pridobil naklonjenost mnogih iz preprostejših slojev. Postal je duhovni vodja Terezi Avilski, Janezu od Boga in Frančišku Borji.
Rodil se je 6. januarja 1499, umrl pa 10. maja 1569.
Beatifikacija: Za blaženega je bil razglašen leta 1894 in leta 1970 za svetnika.
Goduje: 10. maja.
Sveta Terezija Avilska
 Terezijo je mati vodila z odločno roko in razumevajočim srcem po poti prave pobožnosti in čistega življenja. Bila je izredno bistroumna, v vsaki stvari je šla do dna in ni prezrla tudi najmanjših in najbolj navadnih zadev vsakdanjega življenja. Ko je bilo Tereziji dvanajst let, jim je umrla mati. Terezijino življenje se je takrat močno spremenilo; začela se je zavedati svoje lepote in talentov in okrog nje se je vrtelo vse več oboževalcev. Da bi preprečil morebitno nevarnost, jo je oče Alonso zaupal sestram avguštinkam v Avili, kjer je preživela dve leti. V tem času je v njej dozorela želja po redovniškem poklicu. Odločila se je za karmel Učlovečenja, kamor je pred leti vstopila že neka njena sorodnica. Razmišljala je: "Če ne grem v samostan, me čakajo dolge vice, tudi če bo samostan podoben vicam, vendar te ne bodo tako dolge. Če sedaj živim kakor v vicah, bom potem odšla naravnost v nebesa." Pri dvaindvajsetih letih je naredila slovesne redovne zaobljube in kmalu zatem resno zbolela Na priprošnjo svetega Jožefa je čudežno ozdravela. Po ozdravitvi je nastopil čas notranjih bojev in očiščevanja. Seznanila se je s spisi frančiškana Francisca de Osuna, ki so temeljito zaznamovali njeno duhovnost. Duhovni razvoj jo je privedel do ustanovitve samostana sv. Jožefa v Avili, kjer uveljavi prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti. Gorečnost prvih »bosonogih« karmeličank in številni poklici, ki prihajajo v prenovljeno skupnost, dajejo Tereziji vedeti, da ima Bog z njo širše načrte. Z dovoljenjem generalnega priorja karmeličanskega reda od leta 1567 do svoje smrti leta 1582 ustanovi še šestnajst samostanov. Ko spozna veliko duhovno korist, da sestre vodijo redovniki, ki živijo iz istega duha in po istih pravilih, z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda ustanovi dva samostana »bosonogih« karmeličanov in pomaga pri ustanavljanju naslednjih. Eden prvih, ki se je navdušil za Terezijino prenovo, je sv. Janez od Križa.
Leta 1970 jo je Pavel VI. kot prvo ženo razglasil za cerkveno učiteljico. Ta nenavadna žena se je povzpela do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega združenja z Bogom. Posebnost Terezijine mistike je trezna razsodnost ter odkritosrčna resnicoljubnost, s katero poroča o svojih mističnih doživetjih. Papež Pij X. jo upravičeno imenuje "mojster psihologije mistike". Pred njo nihče ni mističnih doživetij in izkustev tako natančno opredelil kot ona in tudi za njo nihče ni mogel njenim opazovanjem dodati nič novega. S svojim učencem in sodelavcem Janezom od Križa si v mistični teologiji delita avtoriteto prvega reda.
Rodila se je 28. marca 1515, umrla pa 4. oktobra 1582.
Beatifikacija: Za blaženo je bila razglašena leta 1614 in leta 1622 za svetnico.
Goduje: 15. oktobra.
Dela (v slovenskem prevodu): Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad in Ustanavljanje samostanov.
Sveta Roza iz Lime
 Rodila se je 20. aprila 1586 v Limi, glavnem mestu podkraljevine Peru, ki se je takrat imenovalo Ciudad de los Reyes (Mesto kraljev). Starša Gaspar Flores in Maria Oliva sta bila španskega rodu. Hčerki, ki se jima je rodila kot deseti od trinajstih otrok, sta pri krstu dala ime Isabela, ki je bilo priljubljeno v španskih aristokratskih družinah. Indijanska varuška pa ji je dala ime Roza, ker se ji je deklica zdela lepa kot roža. Pod tem imenom jo je škof tudi birmal. Roza se je že v nežnih otroških letih rada poglabljala v skrivnost Jezusovega trpljenja iz ljubezni do nas. Roza je vse življenje mislila na pokoro in si vedno izmišljala nove spokorne vaje: odrezala si je lase (in s tem pokazala, da se noče poročiti), poškodovala si je roke, ker jih je vtaknila v nežgano apno. Vse življenje je bila opasana z verigo, na kateri je visela težka ključavnica; na glavo pod pokrivalo si je devala železno bodičasto krono, nosila je spokorno srajco in se bičala, spala je na dveh deskah. Kot dominikanka tretjerednica je živela doma, a ločeno od družine v leseni kočici, ki si jo je sama postavila na vrtu. Tam je molila, delala in se postila. Zavedala se je, da je edino pot ljubezni prava pot. Svoje duhovne vaje je prekinjala samo z ročnim delom: šivala je, tkala, pletla in obdelovala cvetlični vrt, zato velja tudi za zavetnico cvetličarjev.
Ustanovila je prvi samostan kontemplativnega reda v Južni Ameriki, nepretrgano je služila ubožcem, njeno tretje pomembno delo pa je bil misijon.
Goduje: 23. avgusta.
Sveti Ignacij Lojolski
 Ignacij velja prav gotovo za eno največjih imen, ne samo 16. stoletja, v katerem je živel in deloval, pač pa tudi v Cerkvi sploh. K temu je nedvomno veliko pripomogla tudi izkušnja spreobrnjenja. Ignacij je bil v mladosti predvsem vitez in vojak. Kljub dobri verski vzgoji, ki je je bil deležen, je razmišljal posvetno in bil častihlepen. Duhovniški stan ga ni mikal; veliko raje se je vojskoval in užival življenje na dvoru kastiljskega kralja Ferdinanda V. Vse do tistega usodnega trenutka, ko je bil v bitki za mesto Pamplona težko ranjen v desno nogo. Zdravljenje in okrevanje je bilo dolgotrajno, pa tudi »zdravilno«. Ker ni bilo drugega na razpolago, je Ignacij v tem času prebral Kristusovo življenje in Legendo aureo, življenjepise svetnikov. Počasi se je v njegovem srcu začela prebujati želja po posnemanju mož in žena, o katerih je prebiral, odločilno pa je k temu pripomoglo tudi videnje Device Marije z Detetom. Začela se je njegova »pot popolnosti«, ki ga je preko Montserrata in Pariza pripeljala v Rim. Na Montserratu je eno leto preživel kot puščavnik, tu imel prva videnja in napisal svoje Duhovne vaje. V Parizu je doštudiral in 15. avgusta 1534 v Marijini kapeli s šestimi somišljeniki naredil večne zaobljube uboštva in čistosti ter s tem postavil temelje jezuitskega reda. Po številnih potovanjih, iskanjih in videnjih, prej in po tem dogodku pa se je Ignacijeva pot »končala« v Rimu. Tu je papež Pavel III. 27. septembra 1540 potrdil skupnost Ignacija Lojolskega, Družbo Jezusovo, Ignacij pa je bil izbran za prvega generala novoustanovljenega reda. Posebnost članov družbe je med drugim tudi, da poleg treh redovnih zaobljub (uboštva, čistosti in pokorščine) izrekajo še četrto zaobljubo: popolno pokorščino papežu. Družba se je kmalu razširila po vsej Evropi, člani pa so bili dejavni na številnih področjih. To in pa njihov vpliv jim je med drugim velikokrat prineslo tudi nezaupanje, celo sovraštvo, ki je vodilo celo do ukinitve Družbe Jezusove za dobrih trideset let – leta 1814 jo je obnovil papež Pij VII.
Rodil se je leta 1491 v Loyoli v Španiji, umrl pa 31. julija 1556 v Rimu.
Zavetnik: Velja za ustanovitelja in zavetnika jezuitov ter nekaterih krajev in škofij v Španiji. Za zavetnika so ga izbrali še: vojaki, nosečnice, otroci; priporočajo se mu pri težkih porodih, proti kugi, vročici, pred slabo vestjo, proti živalskim boleznim. Je tudi zavetnik duhovnih vaj in hiš za duhovne vaje.
Upodobitve: Poznamo njegove avtentične portrete, naslikane po njegovi posmrtni maski. Oblečen je v jezuitsko oblačilo ali v mašni plašč, pogosto nosi znak IHS. Njegovi atributi so lahko še: križ, goreče srce, trije žeblji, bakla, knjiga, zmaj.
Beatifikacija: 27. julija 1609 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, za svetnika pa papež Gregor XV. 12. marca 1622.
Goduje: 31. julija.
Sveti Frančišek Ksaverij
 Frančišek Ksaverij je bil prvi jezuitski misijonar, ki je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo. Po rodu je bil Bask in sin zaslužnega državnika, rojen na gradu Javier (Ksaver). S štiriindvajsetimi leti je bil že doktor bogoslovja in profesor v Parizu, kjer se je srečal z Ignacijem Lojolskim. Na veliki šmaren 1534 je sedem pariških študentov (med njimi tudi Frančišek) pod Ignacijevim vodstvom naredilo zaobljubo, da bodo potovali v Sveto deželo in se posvetili apostolskemu življenju v uboštvu in čistosti. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Med izbranimi je bil tudi Frančišek, ki je v Indijo (mesto Goa) pripotoval maja 1542. Kasneje je deloval še v Indoneziji in na Japonskem. Njegova zadnja želja je bila, da bi šel misijonarit na Kitajsko, vendar pa mu je decembra 1552 smrt po krajši bolezni to preprečila. Frančišek velja za največjega misijonarja po apostolu Pavlu. Ostal je vzor in navdih misijonarjev modernega časa.
Rodil se je leta 1506 v gradu Javier v Navarri v Španiji, umrl pa 3. decembra 1552 na Kitajskem.
Zavetnik: Indije, misijonarjev, mornarjev; za srečno zadnjo uro; proti viharju in kugi
Beatifikacija: za svetnika ga je razglasil papež Gregor XV. 12. marca 1622.
Goduje: 3. decembra
Sveti Rafael Arnáiz
 Rafael Arnáiz je obiskoval različne jezuitske šole. Ko je vstopil v obdobje pubertete, so se že izražali njegovi posebni človeški, intelektualni, umetniški in duhovni darovi. Vse te kvalitete so bile zelo uravnotežene v njem – imel je zelo vesel odnos do sveta in stvari, ki ga je zaznamoval smisel za humor, spoštovanje in ponižnost. Po maturi 1930 se je bolj posvetil Kristusu. Počitnice tega leta je smel preživeti s teto in stricem v bližini Avile. Spodbudila sta ga, da je stopil v stik s samostanom trapistov Sv. Izidorja de Duenas. Všeč sta mu bili lepota tišine in melogija Salve Regine pri večernicah. Po zaključenem študiju arhitekture tri leta kasneje, je vstopil v samostan prepričan, da je to njegova poklicanost. S seboj je prinesel le »srce polno veselja in ljubezni do Boga.« Štiri mesece kasneje je zbolel za diabetesom in bil prisiljen k nekaj mesečnem počitku doma, potem pa se je vrnil v samostan. To se je ponovilo še trikrat v letih 1935-1937. Ob zadnjem povratku v samostan je moral vstopiti kot samostanski brat in sprejeti življenje ob robu skupnosti. S pomočjo božje previdnosti sta se pokazali Rafaelova izredna duhovna predanost in radodarnost v dajanju samega sebe.
Kljub svoji kratki samostanski izkušnji, je Rafael poosebil cistercijansko milost na izredno čist in intenziven način. Rafaelov Bog, njegov Kristus, ni predmet preučevanja, pač pa je spremljevalec transcendenčne žive izkušnje absolutne ljubezni. Njegova edina želja je bila, da bi živel, da bi lahko ljubil: ljubil Jezusa, ljubil Marijo, ljubil križ, ljubil svoj trapistovski samostan. To je najbolj izrazita značilnost njegove osebne duhovnosti. Je »nor trapist, obnorel za božjo ljubeznijo: … samega Boga!«
Rodil se je 9. aprila 1911 v Burgosu, umrl pa 26. aprila 1938 v Palenciji.
Beatifikacija: za blaženega in vzornika mladim ga je l. 1992 razglasil papež Janez Pavel II., za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XVI. 11. oktobra 2009.
|
