Zato, ker je svet je naslov knjige Slawomirja Odera, postulatorja za beatifikacijo Karola Woytile, Janeza Pavla II. V dneh do prvega maja bomo sledili pripovedi o liku in življenju človeka, papeža in mistika, ki ga je papež Benedikt XVI. imenoval »moj ljubljeni predhodnik«.

Uvod

1. del: Človek

Vera, ki je meso postala, 1. del

Ko je kardinal Andrzej Maria Deskur opazoval celo vrsto plapolajočih belih trasparentov z napisom »Takoj svetnik«, med pogrebom Janeza Pavla II. na tisti svetli petek 8. aprila 2005, se mu je kot Karolovemu staremu prijatelju iz univerzitetnih let takoj odvil davni prizor. Z očmi spomina se je vrnil v prav tako lep pomladni dan izpred šestdesetih let, ko je bil njegov prijatelj preprosto znan le pod imenom Karol Wojtyła in Krakow je bil le nekaj tednov, od 18. januarja 1945 naprej osvobojen nacistične okupacije.

Z ponovnim odprtjem Univerze Jagellonice, kot prvim znamenjem svobode, so se številni študenti spet vrnili v kolegije, ki so jih pred kakšnim letom morali na silo zapustiti. Wojtyła je bil takrat podpredsednik združenja »Bratnia pomoc« (Bratska pomoč), v katerem so se zbirali katoliški študenje in ki je tudi skrbelo za različne študentske domove. Nekega dne je Deskur, ki je bil tajnik združenja, šel k Karolu in na vratih sobe, v kateri je le-ta študiral, videl, da so mu prijatelji nalepili list, na katerem je bilo z roko napisano: Bodoči svetnik.

Celotno življenje Karola Wojtyłe lahko gledamo v luči tega preroškega napisa. Iz postopka za beatifikacijo postane jasno in prosojno vsako njegovo dejanje, bodisi kot človeka, bodisi kot duhovnika. Mnenje, ki je zorelo glede tega v svetu, ki je med šestindvajsetletnim papeževanjem vedno bolj spoznaval njegovo podobo, se je pokazalo kot utemeljeno. Njegova simpatičnost, gorečnost pri molitvi, spontanost pri govorjenju, sposobnost vzpostavljanja medsebojnih odnosov niso bile le medijske pritekline, ampak pristne poteze njegove osebe.

Krščanstvo, ki ga pogosto ločujemo od telesa, kot da je življenje vere nekaj nadzemeljskega in zasebnega, je bilo za njega konkretna izkušnja vere, ki je postala meso, vere v Jezusa Kristusa, ki je postal človek, da bi izkusil veselje in trpljenje človeštva. Zaradi tega je bilo versko pričevanje Karola Wojtyłe tako zelo rodovitno. O tem pričujejo pisma, ki smo jih prijeli na postulaturo po njegovi smrti, saj so mnogi pri njem našli navdih, ob katerem so razumeli, katera je njihova osebna ter prava poklicanost.

Ni naključno, da je imel Janez Pavel II. številna prijateljstva. S prijatelji, tudi potem med papeževanjem, se je srečeval za kosila, šel na sprehode, šel smučat. Za tradicionalne poljske praznike je organiziral petje in prijateljska srečanja. Prijateljem je, tudi še potem kot papež, pogosto pisal. Nikoli se ni omejeval le na formalna in hladna pisma. Svojo globoko človeškost je živel z veseljem, navdušenjem in velikodušnostjo, vendar istoòasno potopljen v intenzivno duhovnost.

Vera, ki je meso postala, 2. del

Kakor drevo – kot mogočen in veličasten hrast ali morda kot lipa, kakor jo je on sam opisal v mladostni poeziji Magnificat, iz katerega je bila izklesana čvrsta podoba svetnika, je bil Janez Pavel II. globoko zakoreninjen v deželi, v kateri se je rodil. Njegova domovina mu je ostala v srcu tudi takrat, ko je kot papež s svojim apostolatom že objemal ves svet.

Ponosen je bil na to, da je bil rojen leta 1920, v letu 'čudeža na Vistoli', kakor so poimenovali bitko, ki je bila 15. avgusta. V tej bitki je Poljska, ki je malo prej ponovno pridobila samostojnost, zmagala nad boljševiško vojsko. Njegov oče, ki je bil podoficir avstroogrske vojske v času prve svetovne vojne, je sodeloval pri spopadih proti Rdeči armadi, kot poročnik poljske vojske pod vodstvom maršala Piłsudskega. O tem je večkrat ponosno pripovedoval svojemu sinu Karolu, da je ugoden izzid tega spopada, po izročilu ima zasluge tudi Nebeška Mati, preprečil Leninovi in Trotzkijevi vojski polastiti se Poljske in od tam naprej vse Evrope, kakor so to imeli v načrtih sovjetski revolucionarji.

Podoba očeta, ki sta jo zaznamovali resnost in čut za odgovornost, je bila bistvena za malega Karola, še posebej po prezgodnji smrti matere Emilie leta 1929 ter starejšega brata Edmunda leta 1932. Karol je večkrat pripovedoval svojim prijateljem, kako se mu je globoko v dušo vtisnila podoba očeta, ki je ob krsti Edmunda (ta je umrl medtem, ko je zdravil epedimijo škrlatinke), ponavljal besede: »Naj se zgodi tvoja volja!« Ob bratu je namreč pri enajstih letih odkril to, kar bo v prihodnje postalo eno od njegovih redkih razvedril plezanje po gorah Tatre. Po Edmundovi smrti ga je v prostem času oče vodil v gore na dolge izlete.

Njegova družina je bila globoko povezana s poljskim izročilom in zakoreninjena v katoliški veri. Brez dvoma je najmočnejšo sled pri Karolovi duhovni vzgoji zapustil oče, pa tudi mama Emilija je vplivala na njegovo človeško zorenje, saj je v njegovi duši zapustila občutljivost, ki se je potem izražala v marijanski razsežnosti njegove mistike. Na to ljubezen do Device Marije, je vplivala tudi nenavadna osebnost krojača Jana Tyranowskega, ki je Karola uvedel v globoko ozračje molitve in pobožnosti.

V nekem smislu je bila spalnica Janeza Pavla II. bodisi v Vatikanu bodisi v Castel Gandolfo, svetišče mladostniških spominov. Poleg slik staršev in brata so bile na mizici še fotografiji Tyranoowskega in Kazimierza Figlewicza, kaplana v Wadowicah, ki je v otroških letih Karolov katehet in spovednik. Potem ko je po smrti očeta leta 1941 ostal brez družinskega zaledja, se je njegovo srce zčelo odpirati za novo družino, ki so najprej bili mladostniški prijatelji, pozneje semenišniki, župljani, drugi duhovniki, njegovi sodelavci med škofovsko službo, verniki krakovske škofije in končno ves svet. V vsakem kraju v katerem se je čutil poslanega od Gospoda je našel toplino svoje domače družine, saj je uspel s komerkoli vzpostaviti domače odnose.

Prijatelji

V Woytłovi kot človeku so se jasno kazala izročila, čutenja, spomini, celo vonj poljske zemlje. Papež je imel rad kremówki tortice iz Wadowic pa tudi katarzynki medenjake iz Toruna, tako zelo, da mu je vsakič, ko je kdo prišel v Vatikan, prinesel škatlo pravkar pečenih piškotov. Sam v duhu spokornosti ponavadi ni vzel niti piškota, bil pa je zelo vesel, da jih je lahko ponudil tistim, ki so prišli k njemu na avdienco.

Pogosto se je zgodilo, da ga je dogodek, srečanje ali kakšna posebna okoliščina vrnila v preteklost, iz katere je zaradi svojega jasnega in bistrega spomina vedno kaj izpostavil. Naklonjenost do mladostnih prijateljev in kolegov je v njem ostala živa kljub številnim pretečenim letom, tako da je večkrat kot papež skušal vzpostaviti odnose z osebami, ki jih že dolgo ni videl.

Tako je bilo z judovskim inženirjem Jerzyem Klugrom, prijateljem iz otroštva v Wadowicah, s katerim je dramatično izgubil stike med tragičnimi dogodki druge svetovne vojne in deportacijo v koncentracijska taboriša. Po izvolitvi za papeža sta se stara prijatelja spet našla ter se pogosto srečevala bodisi v Vatikanu bodisi v Castel Gandolfu vse do smrti Janeza Pavla II.

Rada sta omenjala dogodek iz zadnjih dni štiriletke. Jerzy je stanoval blizu šole in šel zgodaj zjutraj pogledat rezultate izpita za malo gimnazijo, ki ga je uspešno opravil tako on kot Karol. Stekel je do prijateljevega doma, da mu sporoči veselo novico, a so mu tam rekli, da Karol streže pri maši v župniji Naše Gospe. Čeprav še nikoli ni vstopil v katoliško cerkev, se je tokrat odločil, da bo. Ustavil se je zadaj v cerkvi in čakal, da bo obred končan. Karol ga je z oltarja opazil ter mu dajal znamenja, naj ostane pri miru in naj ne govori. Toda ena ženska ga je prepoznala in ga trdo prijela, kako to, da si je on kot jud dovolil oskruniti cerkev. Ko je Karol po končani maši prišel do Jerzya ga ni več zanimal izzid izpita, ampak to, kaj je ženska rekla njegovemu prijatelju. Ko mu je ta povedal je žalosten dejal: »A ne ve, da smo sinovi istega Boga«. Karolu je bilo takrat deset let.

Stric

Sošolci se spominjajo Karola Wojtyle kot zelo nadarjenega fanta, dobrega prijatelja, ki se je odlikoval z zelo visoko moralno držo. V šoli naprimer, ni pustil, da bi kdo prepisoval od njega, ker je to imel za nepošteno ravnanje. Bil pa je vedno pripravljen pomagati vsakemu, ki je potreboval pomoč, da mu je popolne ponovno razložil tisto, kar dotični ni razumel ali pa sta skupaj naredila domačo nalogo. Tudi v semenišču se njegova drža ni spremenila. Ko ga je kolega prosil, če bi mu tisti dan pomagal med preverjanjem, mu je Wojtyla odgovoril: »Dragi kolega, zanesi se na Boga in poskušaj sam.«

Tudi do deklet je bilo njegovo obnašanje vedno jasno, brez kakršne koli sence, kakor bo pokazal sledeči dogodek. Leta 1952 je Karol kot duhovnik organiziral za dva fanta in tri dekleta izlet na gorovje Tatre, da bi si ogledali cvetenje žafrana. Ponoči 20. aprila naj bi skupina z vlakom prišla do Zakopanov in od tam začela pohod. On in dekleta so že bili na vlaku, ko sta jih prišla fanta vsa žalostna obvestit, da imata izpit prej kot je bilo objavljeno in da morata ostati v Krakovu. Za dekleta je bilo ob tej uri nemogoče se vrniti v dom sester nazarejk, kjer so stanovale, saj so vrata zaklenile ob desetih zvečer in ponovno odklenile ob šestih zjutraj.

V nekaj minutah je moral Wojtyla odločiti se, kaj storiti. Zaradi previdnosti bi bilo prav, da bi sedel posebej, saj je bilo nepojmljivo, da bi duhovnik potoval s tremi dekleti. Vendar pa mu je popolna prosojnost v odnosih do deklet omogočila reči: »Vseeno gremo«, saj je bil vlak že poln in prost samo tisti sedež. Po anekdoti, ko naj bi ga dekleta vprašala, kako naj mu rečejo v javnosti, potem ko je videl, da ne bi bilo primerno klicati ga don, je Wojtyla, ki je bil oblečen kot turist, preprosto odgovoril z navedkom stavka pisatelja Henryka Sienkiewicza: »Recite mi wujek (stric). S tem nazivom so ga njegovi mladostni prijatelji klicali tudi potem, ko je postal papež.

Ljubezen do gledališča

Prvi spomin na Karola iz njegovih najzgodnejših letih imamo po pričevanju njegove vzgojiteljice v vrtcu, seste Filoteje. Fantek je imel štiri leta, ko je začel obiskovati malo šolo sester nazarejk v Wadowicah. Bil je vesel in živahen, zato so ga seste klicale z družinsko pomanjševalnico Lolek. Medtem ko se je enkrat povzpel na topol, se je priližal pes in začel lajati. Sestre so v strahu, da bo dečka ugriznil, zasople pritekle na pomoč. Vendar malček sploh ni bil prestrašen.

Iz prvega leta male gimnazije, ko je imel Karol enajst let, pa je dogodek, ki pokaže na njegovo zgodnjo občutljivost za vero. V njihovi šoli je bil šolski sluga, ki je zelo veliko pil vodko. Nekega dne, ko je bil na cesti pred stavbo zaradi pijanosti ni opazil, da se prebližuje avtomobil. Ta ga je tako zadel, da je težko ranjen obležal na tleh. Dijaki so se zgrnili okoli njega in niso vedeli kaj storiti. Čez kakšno minuto je prišel duhovnik iz bližnje župnije skupaj s Karolom, ki ga je šel poklicat, da bi šolski hlapec dobil duhovno oskrbo.

Leta višje gimnazije pomenijo za Wojtylo odkritje gledališča, do katerega je resnično čutil ljubezen. Že v obdobju, ko je bil še v Waedowicah, je pokazal svoje izvajalske sposobnosti med recitalom Prometidion, Cipriana Kamila Norwida, na natečaju, med katerim je dobil drugo nagrado. Pri osemnajstih letih 15. oktobra 1938 je skupaj s študentskimi prijatelji iz Univerze Jagellonice organiziral večer poezije. Potem ko je odrecitiral nekaj lastnih verzov, jim je javno povedal, da želi postati igralec.

Nekaj mesecev zatem je začel obiskovati gledališče Živa beseda, ki ga je vodil Mieczyslaw Kotlarczyk. Ob njem je Karol izpopolnil svojo izgovorjavo, izostril občutek za ritem ter izboljšal občutek stika z občinstvom. Junija 1939 je igral vlogo Bika, enega od zodiakalnih znamenj v predstavi Lunin vitez, ki so jo pripravili na dvorišču kolegija v Nowodeorsku. Zatem je igral v vlogi Guča v igri Zaobljube deklic. Izreden spomin podprt z očitnim talentom mu je omogočil, da je v igri Balladyna, poleg svoje vloge odigral še vlogo bolnega kolega. Tudi med nacistično okupacijo so skrivaj nadaljevali s predstavami. Nekega dne, ko so nacisti na ulici izvajali čistko, je Wojtyla z nenavadno mirnostjo recitiral v igri Pan Tadeusz.

Duhovnik rojen iz pepela igralca

Vzporedno z veliko ljubeznijo do uprizarjanja, pa je bilo v Karolu tudi intenzivno duhovno iskanje. To sta bili dve zahtevni poti, ki pa ga bosta slej ali prej pripeljali do težke odločitve. Ta odločitev je verjetno zorela skupaj s predstavo, v kateri je Karol deklamiral monolog kralja Boleslava Smelega v katerem je omenjano, kako je sv. Stanislav obudil od mrtvih viteza Petra, ter še nekaj odlomkov iz Kralja Duha, Juliusza Slowackega. Po pripovedi neke priče, je Karol na prvi predstavi recitiral z močnim in prepričljivim glasom, medtem ko je na ponovitvi petnajst dni zatem besede skoraj šepetal. Ko so ga vprašali, zakaj je prišlo do te nepričakovane spremembe, jim je odgovoril, da je razmišljal in prišel do zaključka, da je bil pravzaprav ta monolog njegova izpoved.

Prijatelji so prišli do zaključka, da se je v teh dneh iz pepela igralca rodil duhovnik. Eden od njih, ko je bil Wojtyla že papež, mu je napisal pismo v katerega je dodal posnetek tistega recitala. Dobil je odgovor: »Prav si napisal. Ravno to se je zgodilo. To sprejemam z vsem srcem.« Zadnjič se je Karol pojavil na odru marca 1943, kot glavni junak drame Samuel Zborowski Juliusza Slowackega.

Močno duhovnost, ki je poživljala mladega študenta zaljubljenega v gledališče, so opazili tudi njegovi univerzitetni kolegi. Eden od njih, ki je potem postal njegov prijatelj, je pričeval, da je bil Karol tako nevsiljiv, da dolgo časa ni vedel kako se piše. Zaradi tega so Karolu dali nadimek Sadok, saj sta bili v tistem času zelo priljubljeni knjigi Wladislawa Grabskega, V senci kapiteljske cerkve in Spovednica, v katerih je glavni junak pater Sadok.

V teh mesecih je Wojtyla storil nekaj, kar bi ga lahko drago stalo. Od leta 1936 so namreč uvedli tradicionalno letno romanje univerzitetne mladine v svetiše Črne Marije na Jasno Goro. Med nemško okupacijo je bilo romanje prepovedano. Da ne bi prekinili tradicije, je Karol skupaj še z dvema delegatoma uspel skrivoma priti v svetišče, kljub temu, da je bila Czestochowa obkoljena z Hitlerjevimi vojaki.

Skrivni semeniščnik

Janez Pavel II. je rad večkrat omenjal, da je imel prvo semenišče doma pri očetu. Razjasnitev globokega pomena molitve, pa tudi rast čuta za pobožnost, je dobil preko krojača Jana Tyranowskega, ki je bil med drugim tudi animator skupine Živega rožnega venca, v kateri je bilo petnajst mladeničev. Vsak od njih je vsak dan zmolil eno skrivnost. Tudi Karol se je pridružil tej šoli duhovnosti, kjer je imel priložnost spoznati Traktat o pravi pobožnosti do Marije svetega Ludvika Marije Grigniona Montfortskega ter mistična dela svetega Janeza od Križa.

Pri dvaindvajsetih letih je prišel Wojtyla do spoznanja, da njegova pot pelje v pravo semenišče, tisto, ki ga je imela krakovska nadškofija. Nekaj let prej se je zoperstavil Gospodovemu klicu, kljub jasnemu povabilu nadškofa Adama Stefana Sapiehe, ki je 3. maja 1938 prišel v Wadowice na pastoralni obisk župnije in tudi birmovat. Na Poljskem je navada, da si birmanci poleg osebnega imena izberejo še eno ime. Karol si je izbral ime Hubert v spomin na dramskega pisca Huberta Rosztworowskega, ki je umrl kakšen teden prej. Karol je namreč oboževal njegova dela.

»Moj učitelj verouka, pater Edward Zacher, mi je zaupal nalogo, da pozdravim nadškofa,« je nekoč pripovedoval Janez Pavel II. »Takrat sem imel prvič priložnost biti iz obličja v obličje pred človekom, ki so ga vsi spoštovali. Vem, da je po mojem govoru nadškof vprašal kateheta, na katero fakulteto bom šel po maturi. Pater Zaher je odgovoril: 'Študiral bo poljsko filologijo'. Nadškof naj bi mu odgovoril: 'Škoda, da ne teologije'.«

Še štiri leta so morala preteči, da se je v Karolu v polnosti razjasnil poklic. »Da se to zgodi«, kakor je sam rekel, »ostaja tudi za mene skrivnost. Ali moremo razložiti Gospodove poti? Vendar jaz vem, da sem v določenem trenutku svojega življenja bil gotov, da je Jezus rekel meni to, kar je že rekel tisočim pred mano: 'Pridi, hodi za menoj!' Jasno sem opazil, da to, kar sem slišal v svojem srcu, ni bil niti človeški glas niti moja ideja. Kristus me je klical, semenišča naselili odelek SS, ki je imel nalogo zagotavljati varnost okupacijskim silam v Krakovu. Za nekaj mesecev so semeniščnike preselili v drugo nastropje nadškofijske zgradbe, vendar je nadškof Sapieha potem, ko je nemška vlada zaprla vse šolske ustanove, poslal nekaj semeniščnikov pomagat na župnije, medtem ko so drugi, zaposleni v podjetjih, ki so bila pod nemškim nadzorom, študirali doma. Skrivni semeniščniki se med sabo niso poznali. Priročnike za študij filozofije in teologije so namreč prijemali neposredno od prefekta don Kazimierza Klosaka, nato pa je vsak imel izpit osebno z dotičnim profesorjem.

Karol Wojtyla je od jeseni 1942 do poleti 1944 pripadal tajni skupini semeniščnikov. Da nekoga niso odpeljali na prisilno delo v Nemčijo, je bilo potrebno imeti Ausweis, neke vrste prepustnico, ki so jo izdajale nemške oblasti »družbeno koristnim« delavcem. Tako je tudi Karol, potem ko je nekaj časa dostavljal stvari za neko restavracijo, leta 1940 začel delati kot pomočnik razstreljevalca v kamnolomu Zakrzowek, do katerega je imel pol ure hoda.

Spomladi leta 1942 je prešel v kemično tovarno, kjer je bil dodeljen za čiščenje vode v kotlih. Tu je delal tudi še potem, ko je že postal skrivni semeniščnik. Kolegi, ki so ga vedno videvali s knjigo in so mislili, da je študent, so ga ščitili ter mu dovoljevali, da je študiral tudi med delovnim časom.

Karolov duhovni voditelj je bil don Stanislaw Smolenski. Ta je Karola imel za zelo nadarjenega za intelektualno in moralno formacijo in je pri njem zelo cenil, koliko truda in žrtev je vložil za to. Karol je to zmogel tudi zato, ker je bil fizično močan. Gotovo je tudi zaradi tega uspel preživeti nesrečo, ki se je zgodila 29. februarja 1944, ko ga je podrl tovornjak in ga pustil nezavestnega na ulici. Ko se je zbudil, je bil že v bolnišnici s povito glavo.

Končno v semenišču

V začetku avgusta leta 1944 je Karol zapustil tovarno, saj je nadškof Sapieha po začetku vstaje v Waršavi določil, da se vsi semeniščniki vrnejo v nadškofijsko zgradbo. Pred nacisti se je izgovoril: »Nekaj semeniščnikov je pri meni, saj imam kot nadškof pravico, da mi kdo streže pri maši.«

Karol je prišel v semenišče oblečen v belo srajco, bombažne hlače in obut v cokle. Naslednji dan je dobil talar, ki ga je podaril neki škofijski duhovnik. Nekaj deset semeniščnikov so nastanili v sobe v prvem nadstropju stranskega dela zgradbe, ki je imel okna bodisi na notranje dvorišče bodisi na ulico. Oktobra, po porazu varšavskih upornikov, je kardinal v te sobe namestil duhovnike, ki so pribežali iz glavnega mesta ter vse semeniščnike nastanil v dvorano za sprejeme, poleg svojega stanovanja. Fantje so spali na zložljivih železnih posteljah natlačenih druga poleg druge. V istem prostoru pa so imeli tudi predavanja.

Ritem dneva je bil natrpan. Bujenje ob petih zjutraj nato osebna higiena in telovadba v predsobi, zatem molitev v kapeli, premišljevanje, sveta maša, ki jo je daroval metropolit, pa zajtrk in predavanja iz filozofije in teologije. Ob trinajstih je bilo kosilo, takoj zatem pa sprehod na notranjem dvorišču. Za tem češčenje Najsvetejšega zakramenta, študij in duhovno branje. Ob dvajsetih je bila večerja, nato molitev v kapeli in razna opravila v tišini. Ob enaindvajsetih je metropolit prišel v kapelo za češčenje svete evharistije, pred katero se je za eno uro ulegel na obraz. Ob dvaindvajsetih se je vrnil v svoje stanovanje potem ko je najprej pogledal, če semeniščniki že spijo.

Eden od kolegov semeniščnikov je dejal, da je Karol naredil močan vtis nanj s svojo dobroto, dobrohotnostjo in da je bil res pravi kolega.

V službi Bogu in svojemu ljudstvu

Oktobra 1946 se je kardinal Sapieha odločil, da se bo Wojtyla preselil v Rim, kjer bo nadaljeval študij na eni od papeških univerz. Kardinal pa je določil tudi datum mašniškega posvečenja in sicer 1. november na praznik vse svetih. Prvega novembra je prišel Karol skupaj z nekaj sorodniki in prijatelji v zasebno metropolitovo kapelo, kjer je potekal obred.

2. novembra, na bogoslužni spomin vernih rajnih, je obhajal svojo novo mašo v kripti sv. Leonarda v Wawelski stolnici v Krakovu. V naslednjih dneh je obhajal sveto mašo v župniji sv. Stanislava Kostke v Deniku ter v župniji Darovanje Device Marije v Wadowicah. Še eno sveto mašo pa je daroval na oltarju sv. Stanislava v Wawlu za prijatelje iz gledališča Živa beseda ter za tajno organizacijo »Zveza« s katero je bil povezan med nacistično okupacijo.

Mašniško posvečenje je bilo za Karola Wojtylo osrednji trenutek njegovega življenja. To je poudaril tudi sam z besedami: »nič ni zame bolj pomembno ali mi je v večje veselje, kot je vsakodnevno obhajanje svete maše in služiti Božjemu ljudstvu v Cerkvi. To je resničnost, ki velja zame od dneva mašniškega posvečenja naprej. Nič ni to spremenilo, niti to, da sem postal papež«.

Pomembno pričevanje nekega monsignorja, ki je v klošarju, ki je vsak dan beračil na ulici Transpontini blizu trga svetega Petra, prepoznal duhovnika, ki se je oddaljil od duhovnišva. Monsignor je uspel klošarja pripeljati na avdienzo v dvorani Klementini ter je na to opozoril Janeza Pavla II. Po končanem srečanju, je papež Wojtyla poklical klošarja samega v sosednjo sobo. Po končanem srečanju je duhovnik – klošar prišel s solzami v očeh iz sobe. Pojsnil je, da ga je papež vprašal, če se želi spovedati. Po končani spovedi mu je rekel: »Vidiš, kako vzvišeno je duhovništvo. Nikar ga ne omadežuj«.

Poslan v Rim

15. novembra se je don Wojtyla skupaj s bogoslovcem Stanislavom Staroieyskim povzpel na vlak s katerim bo prvič v svojem življenju šel čez mejo. O tem dolgem in ganljivem potovanju je on sam pripovedoval: »Skozi okno drvečega vlaka sem gledal mesta, ki sem jih poznal samo iz zemljepisnih knjig. Prvič sem videl Prago, Nürnberg, Strasburg in Pariz, kjer sva se ustavila kot gosta poljskega semenišča. Zaradi vlaka sva morala kmalu spetna pot. Zadnje dni novembra sva prispela v Rim.« Karol je naprej stanoval pri očetih palotincih nato pa se je dokončno preselil v belgijski kolegij, od katerega je imel le nekaj korakov do Univerze Angelicum, kjer je 19 junija 1948, po niti dveh letih, doktoriral s tezo Nauk vere po svetem Janezu od Križa.

Za don Karola je bil posebno ganljiv dogodek avdienca pri Piju XII. v začetku leta 1947. Papež je mlade duhovnike in semeniščnike belgijskega kolegija vsakega posebej pozdravil. Ko je bil na vrsti Karol, ga je rektor kolegija predstavil papežu, da prihaja s Poljske. Pij XII. je za trenutek obstal in ganjen ponovil »s Poljske«. Nato je rekel v poljščini: »Hvaljen bodi Jezus Kristus«.

Kolegi iz rimskih študijskih let

Iz obdobja, ko je Wojtyla delal doktorat in je stanoval v belgijskem kolegiju, je znan pogovor z belgijskim duhovnikom, ki se je posvečal gibanju krščanske delavske mladine, bodočim kardinalom Josephom Cardijnom. Ko sta se pogovarjala o stanju, ki je bilo v Evropi po drugi svetovni vojni, je duhovnik rekel: »Gospod je dovolil, da je izkušnja zla komunizma doletela vas... In zakaj je to dovolil?« Na to vprašnaje je sam odgovoril: »Mi na Zahodu smo bili tega obvarovani, morda zato, ker ne bi bili sposobni prenesti takšne preizkušnje. Vi pa boste zmogli.« Janez Pavel II. je večkrat omenjal te preroške besede.

Neki Karolov kolega iz belgijskega kolegija se takole spominja tistih dni: »Napoleonov rek 'Lahko izgubim kakšno bitko, vendar nikoli minute' so pogosto omenjali v našem kolegiju. Wojtyla je namreč izkoristil vsako minuto, da bi čimprej končal svojo doktorsko tezo. Vedeli smo, da je bil dober nogometaš, vendar ga nikakor nismo mogli prepričati, da bi postal kapetan naše ekipe. Smo morda zaradi tega izgubili proti ekipama brazilskega in angleškega kolegija. Kdaj pa kdaj pa je le prišel igrat na kakšno tekmo za trening, ki smo jih imeli na dvorišču.

Karol je bil med doktoratom zelo osredotočen, da čimprej doseže ta cilj. Njegov kolega iz rimskih časov je o njem dejal: »Med prijateljskimi srečanji je bil zelo zadržan. Skupinske fotografije to potrjujejo, saj se na njih vidi, da je vedno stal v zadnji vrsti. Med pogovori ni bil preveč zgovoren. Nikoli si ne bi mogel predstavljati, da bo čez nekaj desetletij tako gotov v nagovorih ter da bo vodil s takšno močjo in učinkovitostjo vesoljno Cerkev. V njegovem primeru se je uresničil francoski pregovor: »Vloga oblikuje človeka.«

S številnimi kolegi je Karol za dolgo časa izgubil stik, a jih je hotel vse kmalu potem, ko je bil izvoljen za papeža, spet srečati v Vatikanu. Najprej jih je povabil k somaševanju v zasebno kapelo, nato pa še na kosilo. Eden od navzočih se spominja, da je Janez Pavel II. prisrčno rekel: »Vse vas poznam po imenu in priimku. Kdo bi si mislil, da bi moral zato, da vas bom po tridesetih letih spet srečal, postati papež.«

Kaplan

Nekaj dni za tem, ko je zagovarjal doktorsko tezo, se je Wojtyla vrnil v svojo škofijo, kjer je dobil od škofa svojo prvo službo kaplana v župniji Niegowić, kakšnih trideset kilometrov vzhodno od Krakova. V župniji je bilo kakšnih pet tisoč duš, razkropljenih v trinajstih vaseh in naseljih, popolnoma odrezanih od javnega prometa. 8. julija 1948 se je don Karol napotil iz Krakova tja z avtobusom, a je moral izstopiti, ker je avtobus nadaljeval v drugo smer ter nadaljevati pot peš. Nato ga je vzel na voz neki kmet. Ko sta prišla do meje župnije, je Karol izstopil, pokleknil ter molil za vse svoje nove župljane, po zgledu svetega Janeza Maria Vianneya, znanega arškega župnika.

Eno leto je sodeloval z župnikom Kazimierzom Buzalo ter še tremi duhovnimi pomočniki. Istočasno pa je poučeval verouk na petih podeželjskih osnovnih šolah. Poleg tridesetih ur verouka na teden, je vodil tudi katoliško akcijo ženske mladine. Govoriti preprosto, veliko delati, pogosto v teških ekonomskih in socialnih razmerah ter živeti na podeželju tako drugačnem od akademskega okolja, so bili pravi pastoralni izzivi za razumnika, kot je bil Karol.

Župljane je zelo nagovorila Karolova pobožnost do svete evharistije, saj je dolgo časa preživel v čaščenju Najsvetejšega. Pogosto je Wojtyla preživel del noči v molitvi leže pred oltarjem z rokama razširjenima v obliki križa. Neka priča je to še posebej izspostavila: »Z Kristusom navzočim v tabernaklju je imel zelo oseben odnos. Ni samo pripovedoval Kristusu, ampak se je z Njim pogovarjal.« Potem, ko je župnijska gospodinja nekaj časa opazovala mladega kaplana, mu je preroško rekla: »Vi boste postali škof.«

Se nadaljuje

Vir: Radio Vatikan