Pričevanja udeležencev:

Evropsko srečanje je izpolnilo moja najbolj optimistilčna pričakovanja. To je bilo moje prvo srečanje, zato nisem upala preveč. Na srečanju sem pridobila ogromno. Ne mislim na turistične oglede, temveč na vzdušje med nami in zbližanje z Bogom, kar pa se z besedami ne da opisati. Hvala! (N.N.)

Najprej bi povedal, da nimam besed, da bi lahko opisal izkušnjo. Do prejšnjega tedna pšravzaprav Cerkve nisem poznal niti razumel, zdaj pa je popolnoma drugače. Hvaležen sem vsem, ki so se prostovoljno odrekali in trudili. (N.N.)

Čestitam za dobro organizacijo! Hvala vam za prečudovito doživetje, ki je zelo poglobilo mojo vero. Navdušila me je predvsem gostoljubnost družine. Srčika moje bogate izkušnje je, da sem izkusila globino vere v skupini, kjer sem sodelovala. Srečanje je preseglo vsa moja pričakovanja. Bog vas blagoslovi! (N.N.)

Tudi jaz sem se imela zelo lepo. Nisem pričakovala, da bo tako dobro. Predvsem mi je bilo všeč, ker sem navezala stike z ljudmi iz drugih držav. Najlepši so se mi zdeli dopoldnevi na župniji, saj so nam tamkajšnji župljani pripravili zelo dober program. Od njih sem se naučila veliko dobrih stvari, ki bi jih lahko vpeljali tudi po slovenskih župnijah. (Tina)

Letos moram pohvaliti organizacijo srečanja (predvsem slovenskih organizaterjev). Prepričan sem, da se je zadnja tri leta organizacija srečanja vsako leto izboljševala in želim, da bo šlo tako tudi naprej. Tudi vzdušje na samem srečanju v Parizu je bilo odlično. Ker sem že bil v Parizu, se nisem toliko posvečal turističnim znamenitostim, temveč sem bolj užival v večernih molitvah in (tudi) dopoldanskem programu. Obžalujem edino to, da se župljani v naši župniji niso bolj vključili v dogajanje, ker jih bi to zagotovo obogatilo. Sicer pa upam, da žar navdušenja udeležencev (vključno z mano) ne bo tako hitro zbledel, kot zbledi sisaj železa, ko se ga vzeme iz ognja. Srečno! (Kuki)

V Parizu je bilo super. Po vrnitvi sem bogatejša za nova doživetja in spoznanja. Ker mi mir v življenju pomeni največ, sem zadovoljna, da me je romanje poglobilo v duhu. Spoznala sem veliko novih prijateljev. Želim si in upam, da bi imela še kdaj priložnost doživeti srečanje mladih. Najbolj me je fascinirala misel, da se nas je kar 80.000 zbralo na istem kraju, z istim bistvom ter upanjem (MIR in LJUBEZEN vekomaj!) Francozi so izredno prijazni in gostoljubni ljudje. S fantom sva stanovala pri dveh izrednih ljudeh na deželi. Sprejela sta naju kot lastna otroka in ob slovesu mi je šlo na jok. Tudi s skupino, s katero sva potovala sva se zelo dobro razumela in ob tej priloznosti bi se rada zahvalila celotni družbi z avtobusa št. 17. Skratka sem navdušena in čestitam organizatorjem. (Ajda)

Letos sem bila drugič na romanju in moram reči, da se organizacija vsako leto izboljšuje. V Parizu je bilo zelo lepo, spoznala sem veliko novih prijateljev, sodelovala na molitvah in dopoldanskih pogovorih po skupinah, hkrati pa sem še našla nekaj časa za ogled znamenitosti. Skupaj s še dvema prijateljicama sem stanovala pri družini, ki nas je zelo gostoljubno sprejela, nas vsako jutro zbujala in nas postregla z zajtrkom. Imele smo celo svojo kopalnico in sobo. Vsak večer smo se potem pogovarjali o tem, kaj smo doživeli čez dan, govorili so namreč zelo dobro angleško, ob slovesu pa so nas povabili, naj jih le še obiščemo.
Dopoldanski pogovori v skupinah so bili v redu, imeli pa smo nekaj težav s prevajanjem, saj ni bilo nikogar, ki bi kolikor toliko obvladal prevajanje iz francoščine v angleščino, toda nekako smo se znašli in si malo pomagali, pa je šlo. Večerne molitve so bile sploh posebno doživetje in kar čutil si posebno pripadnost teizejski skupnosti. Prvič sem imela možnost videti očeta Rogerja od blizu in še sedaj se spomnim, kakšno navdušenje je zavladalo, ko se nam je pridružil. Malo me je motilo samo to, da letos drugačnega prevoda ni bilo, kakor samo preko radijskih sprejemnikov, česar nisem vedela prej (ali pa sem preslišala), tako da vseh misli očeta Rogerja nisem mogla razumeti. Prav posebno pa mi je bila všeč novoletna zabava, sploh festival narodov, saj je bilo zelo veselo in počutila sem se kot član velike družine. Ko smo se poslovili, mi je šlo kar na jok, prav tako pa tudi družini, saj so nas sprejeli že kar za svoje. Na poslovilno kosilo smo šli k drugi družini, kjer je bilo še sedem Slovencev, in kjer so nas razkošno pogostili s skoraj enournim kosilom s samimi francoskimi specialitetami.
Na Pariz me veže toliko lepih spominov, da bom naslednje leto gotovo spet šla in mogoče celo srečala stare prijatelje iz drugih evropskih držav. (Angela)